Enkrat na teden pelje iz Moskve vlak do odmaknjene postaje v Pskovski regiji (650 km proti severozahodu). Od tam je še 25 km do vasice Tolokovnikovo*, kjer čisto sama živi samo še 70-letna Ljudmila Vjačeslavovna, po domače Ljuska.
Vstaja ob štirih zjutraj, prinese v hišo vodo in drva, segreva peč, na isti peči pripravlja zajtrk. Plina v vasi ni, elektrika občasno odpoveduje. Njena hči in vnuk živita v mestu in jo obiščeta nekajkrat na mesec. Ljuska jima pomaga: poleti ju oskrbuje s svežim sadjem in zelenjavo, pozimi s krompirjem in vloženo zelenjavo. Upokojenka vztrajno zavrača idejo, da bi zapustila rodno vas in več kot sto let staro hišo.
Spomladi pridejo v vas sosedi, ki imajo tam vikend. Julija in njen mož ter Rita in njen sin živijo v vasi do jeseni. Enkrat poleti je na obisk k Riti prišla prijateljica iz šole, fotografinja Olga Kuznjecova. Vsak dan sta obiskovali neobičajno sosedo, ji pomagali obračati seno, sekati drva za zimo, vmes pa je fotografinja poslikala življenje svojevrstne puščavnice.
Ko se je vrnila v Moskvo, se je Olga začela zavedati, da mora iti k Ljuski še enkrat, ampak tokrat pozimi. Tako sta skupaj dočakali novo leto in preživeli štiri dni. Za Ljusko je bilo to njeno običajno okolje, moskovska fotografinja pa si je zapomnila poljsko stranišče, bivanje brez tuša in tekoče vode.
»Ona je oseba z osupljivo močnim značajem in veliko energije, vse odlično zmore sama,« pripoveduje fotografinja.
Ljuska ima vedno veliko opravil. Poleti kosi travo, seka drva, nalaga v peč in pripravi banjo (savno), puli zelišča, popravlja stvari, ki se pokvarijo. Na vrtu goji vse za prehrano. Poleti pride v vas potujoča trgovina na kolesih (avto z blagom), v sosednji vasi menja seno za kozje mleko.
Če ženska kaj potrebuje pozimi, pokliče v vas, v kateri je trgovina, in ji vse potrebno pripeljejo za 300 rubljev (4€). V prostem času Ljuska šiva na šivalnem stroju. Je prava mojstrica in ima resen odnos do oblačil. Ne nadene nase kar vsako stvar, ki ji pride pod roko.
»To ni zgodba o zapuščeni osamljeni upokojenki. Ljuska se je prostovoljno odločila za življenje na vasi,« pripoveduje Olga.
Če se Ljudmila Vjačeslavovna slabo počuti, dobro ve, kaj mora storiti, zna dajati injekcije. Ljuska je namreč 20 let živela v Leningradu (danes Sankt Peterburg) in delala kot medicinska sestra. Ko so pri njeni materi odkrili raka, je Ljuska pustila vse in se vrnila v rodno vas, da bi pazila nanjo.
Mati je sedaj že dolgo mrtva, vendar se Ljuska še danes počuti zelo povezana z njo. Njena mama je bila zelo verna, pobožna, želela je oditi v samostan, vendar so jo starši prisilno poročili z vdovcem z majhnim otrokom. Vzgojo sinčka je vzela v svoje roke, pozneje pa je rodila še sina. Leta 1941 je mož odšel v vojno in umrl.
Po vojni je k njim nekaj časa prihajal novi veterinar. Ko je Ljuskina mama izvedela, da je z njim noseča, je bil mladi specialist že na poti domov.
Ljuska je po materi podedovala močan značaj. Vzgojila je tri otroke, vodila gospodinjstvo, enkrat na teden pa je hodila 13 km proč v cerkev, tudi v letih, ko so oblasti strašno preganjale religijo. Ljuska moli in doma počne vse tako, kot jo je naučila mama. Skrbno ohranja mamin šivalni stroj in njena ročna dela, ob velikih cerkvenih praznikih pa iz skrinje privleče zavese, ki jih je mati stala iz lana.
Ko se je fotografinja poslavljala, je Ljuska prebrala molitev za na pot in učila Olgo, kako se moli. Upokojenki vera zelo pomaga. Vendar je Bog zanjo predvsem kot nekakšen dobri sosed, s katerim se lahko posvetuje in pogovori na samem.
* Iz varnostnih razlogov smo ime vasi spremenili.
Preberite še zgodbo neke ruske družine, ki je zapustila mestno življenje in se odločila, da postanejo nomadi v Sibiriji.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
