Tamara Čeremnova
Na BBC-jevemu seznamu stotih žensk leta sta se letos znašli dve Rusinji: Svetlana Aleksejeva, ki je postala manekenka kljub ožganinam po vsem telesu, in »sibirska pravljičarka« Tamara Čeremnova, ki trpi za cerebralno paralizo.
Uslužbenci doma, v katerem je Tamara preživela skoraj vse svoje življenje, so se na začetku samo nasmehnili njenim prvim poskusom pisateljevanja: sama v roki ni mogla držati niti peresa, zato so zanjo pisali drugi, ona pa jim je narekovala zgodbo. Ko pa so Tamarine pravljice v roke dobili tudi uslužbenci doma, so bili preprosto očarani nad njenim stilom in vsebino.
Tamara se je rodila 6. decembra 1955 in je pred kratkim praznovala svoj 63. rojstni dan. Kmalu po rojstvu so ji postavili diagnozo, ki ji je zaznamovala vse življenje – cerebralno paralizo. Ko je bila stara šest let, so jo starši dali v specializiran dom za invalide, kjer so ji zdravniki po hitrem postopku diagnosticirali še oligofrenijo oz. duševno zaostalost. Ko je postala polnoletna, so Tamaro premestili v psihiatrično ustanovo.
Leta 1963 se je v domu zaposlila nekdanja učiteljica Anna Sutjagina in začela poučevati otroke. Učila jih je abecede in branja ter jim prebirala klasično književnost. »Ravno književnost me drži pri življenju, da ne podležem, da ne izgubim človeškega dostojanstva. Ravno knjige so tiste, ki mi polnijo življenje s smislom,« piše Tamara. Mimogrede, po številkah strani v knjigah se je naučila šteti od 100 naprej.
Tamara o svojih težkih življenjskih izkušnjah piše v avtobiografiji z naslovom Trava, ki je prebila asfalt. O tem, kako so jo kot deklico starši pustili v internatu, kako grobo je z njo ravnalo zdravniško osebje, kako je hodila na stranišče le na ukaz, kako je bila osamljena in včasih celo lačna.
Tamara v otroštvu
Starša sta jo včasih prišla obiskat, a so ti obiski Tamaro samo vznemirjali, saj je oče in mama nikoli nista vzela s sabo domov. Ko je odrasla, je spoznala, kako težko je moralo biti njenima staršema. V Sovjetski zvezi je bila diagnoza cerebralne paralize enaka zaporni kazni: invalide so obravnavali kot ljudi, ki nikoli ne bodo sposobni zaživeti normalno življenje. Tamara meni, da če bi njeni starši takrat vložili več truda s preprostimi masažami ali jo preprosto polagali iz postelje na tla, bi lahko napredovala že v mladih letih. V internatu se je namreč naučila samostojno sedeti.
»Potrebno bi jim bilo samo premagati ta lažni sram, da njihov otrok ni takšen kot ostali, da pač potrebuje več nege in zdravstvene pozornosti,« piše Tamara v avtobiografskem eseju Kako sem se sama vzgojila.
Takrat se je odločila, da vzame usodo v svoje roke: napisala je pismo akademiku Jevgeniju Čazovu, v katerem je opisala svojo zgodbo. Nato se je zgodil čudež – njen primer so ponovno preverili in diagnozo duševne zaostalosti priznali za napačno. Nato so Tamaro premestili v dom za običajne invalide. »Sicer ni zdravilišče ali domača hiša, je pa vseeno boljše od psihiatrične ustanove,« piše Tamara.
Leta 1990 je pri Kemerovski regionalni založbi izšla prva Tamarina otroška knjiga z naslovom Iz življenja čarovnika Mišute. S honorarjem od knjige si je kupila pisalni stroj.
Leta 2003 je napisala naslednjo knjigo O rdečelaski Taji. Na založbi so se navduševali nad njenim talentom, vendar knjige niso natisnili, saj se jim je zdela pretežka in preveč filozofska za otroke. A zgodilo se je srečno naključje: Moskovčanka Olga Zajkina je na spletu prebrala eno od Tamarinih pravljic in ji napisala pismo, v katerem je vprašala, kje bi lahko prebrala še ostale zgodbe. Tamara se je odločila, da ji pošlje svojo »Tajo«, ki je Olgi bila tako všeč, da ji je predlagala, naj na spletu objavi še druge zgodbe. Pisateljica se je zelo razveselila, da ji Zajkina ne pomaga, ker bi jo pomilovala, ampak ker so ji iskreno všeč njena dela.
Tamara piše počasi, saj lahko dela samo z eno roko. A kljub temu piše publicistične članke za odrasle in si dopisuje na družbenih omrežjih in po elektronski pošti. Glavni nasvet, ki ga pisateljica daje vsem ljudem s posebnimi potrebami: prepoznaj svoje sanje in jim sledi. Tudi njej osebno je pomagal, da se je naučila imeti rada sebe in nase prenehala gledati kot na drugorazredno osebo.
V novokuzneškem Domu invalidov št. 2, kjer Tamara trenutno živi, jo vsi zelo spoštujejo, njeni sosedje, prav tako invalidi, pa ji pomagajo pri ustvarjanju. Čeprav priznava, da ji morata pomagati dva oskrbnika, ki jo hranita, oblačita in ji pomagata na voziček.
»Ne glede na mojo prepoznavnost me bo zmeraj spremljalo to moje prekletstvo – križ, ki ga bom morala nositi do konca svojih dni. Tako zelo ponižujoče je, ko si fizično popolnoma odvisen od drugih ...« piše Tamara v svoji avtobiografiji.
Slava nikakor ni vplivala na njeno življenje: še zmeraj se včasih počuti žalostno in osamljeno. Pred kratkim je v pismu neki ruski televiziji prosila, naj pomagajo njenim sorodnikom, da se jim streha stare hiše ne podre na glavo. Odgovora še vedno ni dobila.
Po drugi strani prejema veliko pisem od običajnih ljudi, ki se navdušujejo nad njenimi deli. »Veste, to mi je res zanimivo, da mi pišejo normalni, zdravi ljudje, da jih je moja življenjska zgodba navdahnila in jim pomagala, da spremenijo svoje poglede na življenje in znova zaživijo,« je povedala Tamara za Russia Beyond.
Pisateljičin cilj je dokazati vsem, da lahko ljudje, kot je ona, dosežejo marsikaj v življenju.
»Ljudje! Zdravi, normalni, brez hib, vi, ki se lahko premikate z lastnimi nogami in upravljate z rokami! Dihajte svobodo in se veselite, da ste obdarjeni z neverjetnim bogastvom – sposobnostjo samostojnega in nadzorovanega premikanja! Bodite srečni, da niste od nikogar odvisni! Se ne strinjate, da je zdravo in brezhibno telo sreča? Potem se vsaj strinjajte s tem, da je to osnova za srečo ...«
… pa so besede, ki jih Tamara namenja bralcem njene avtobiografske knjige.
Preberite še:
Ni predaje: Ruski invalid dokazuje, da zmeraj obstaja izhod
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
