Ruski komandos ni Rambo: najpogostejše zmote o ruskih posebnih enotah

Aleksej Suhorukov/Sputnik
Častnik elitne enote za posebno delovanje v pokoju je za Russia Beyond spregovoril o mitih in napačnih predstavah o ruskih specialnih silah in razkril, kako je biti specnazovec v resnici.

1. Ruski komandos ni omara iz filma

Obstaja priljubljeni mit, da vsi specnazovci izgledajo kot Sylvester Stallone v vlogi Johna Ramba. A v resnici je ravno nasprotno: »Tak silak bi ne samo izstopal iz množice, ampak bi za ohranjanje tolikšne mišične mase moral med dolgimi pohodi ogromno jesti,« je povedal sogovornik.

Pravi specialec mora biti sposoben premagovati dolge razdalje brez hrane in spanja. Navadno so to »grinte« velikosti 170 cm, ki znajo hitro in natančno streljati.

»Da, seveda obstajajo tudi mitraljezci. To so krepki fantje, ki izgledajo res precej podobno Rambu. A take borce navadno takoj dostavijo na točko, kjer nato izvajajo svoje naloge. Na dolge pohode jih ne pošiljajo.«

2. Obvladajo borilne veščine, a jih redko uporabijo

Naslednje priljubljeno prepričanje je, da vsi specialci obvladajo (in uporabljajo) kung fu.

»Borilne veščine pridejo prav le, če se dva idiota srečata sredi polja: nihče od njiju nima ne avtomata, ne pištole, noža, inženirske lopate ali kamna pri roki. Ali pa vsaj palice. Samo v tem primeru se bosta stepla z golimi rokami.«

Borilne veščine pripadniku specialnih enot med treningi pomagajo vzdrževati bojni karakter, tekom samega boja pa mu pomagajo, da ne izgubi živcev, ko mu nad glavo švigajo krogle.

3. V posebnih enotah je pomembna specializacija

Še ena priljubljena zmotna predstava je ta, da specialec zna »vse«. A v resnici seveda ne gre za Supermane.

Posamezni pripadniki posebnih enot imajo lastno specializacijo in naloge. Eni so usposobljeni za delovanje v urbanem okolju, drugi za gore in divjino. Potem so takšni, ki morajo znati tuje jezike kot naravni govorci, ali pa takšni, ki morajo znati nekomu odstreliti »jabolko z glave« na kilometrski razdalji. Vse specialne enote imajo lastne posebne naloge.

»Moja specializacija je bila delovanje v gozdnatem in goratem okolju, t. j. izvajanje protiterorističnih operacij v tem okolju. Najprej te dostavijo s helikopterjem, avtom, tovornjakom, čemerkoli. Nato pa hodiš dan ali dva peš do naznačene točke,« je povedal sogovornik.

»Zmeraj se premikaš ponoči, da te sovražnik ne bi opazil, podnevi pa počivaš v skrivališču. A zmeraj je nekdo, ki bdi nad situacijo, spi se izmensko. Potem ko se prebiješ do svoje točke, imaš dan ali dva za izpolnitev naloge.«

4. Specialci izpolnjujejo vsakovrstne naloge – od likvidacij do usmerjanja artilerije


»Enota, v kateri sem služil, je lahko recimo dobila nalogo čiščenja terena, dolgotrajnega opazovanja ali pa zbiranje izvidniških podatkov. Morali smo že delati tudi zasede in po teden ali dva opazovati sovražnika s kakšne gore ali gozdne steze. Bile so tudi operacije v mestu, a to se je dogajalo redkeje,« razlaga nekdanji specnazovec.

Za delovanje v urbanih okoljih obstajajo posebej za to usposobljene enote, ki morajo večinoma določiti položaj nasprotnika v kakšni zgradbi in nato očistiti teren. Ali pa uloviti nasprotnika med premikanjem, kot to počnejo policijske posebne enote na cesti. Najti in nevtralizirati človeka v mestu pa je čisto posebna tema. Za to je predvideno skrivno opazovanje.

Obstajajo enote, ki so specializirane za delo na fronti. Njihova osnovna naloga je uničevanje žive sile nasprotnika po »gverilskem« principu nenadnih, hitrih napadov s hrbta ali boka in takojšnjega umika po opravljeni nalogi. Tovrstne akcije se izvajajo tudi iz helikopterjev, čolnov ali drugih prevoznih sredstev.

»Včasih se moraš ukvarjati z »usmerjanjem«. To pomeni, da se pretihotapiš čez fronto na drugo stran in zbiraš izvidniške podatke o sovražnikovih položajih za artilerijski ali zračni napad. Prebiješ se 3-5 kilometrov v zaledje, preučiš sovražen objekt, predaš informacijo poveljniškemu štabu in oni potem izvedejo napad. Seveda imaš nekaj časa, da se umakneš in zapustiš območje preden začne padati po tebi.«

5. Orožje je večinoma rusko, izjema so pištole

»Na delo se lahko odpraviš tudi gol, glavno je, da ne pozabiš avtomata. Če gre za resnejšo zadevo, pa so pomembne štiri stvari: osnovno orožje, rezervno orožje, zveze in prva pomoč. To je obvezno,« pravi naš sogovornik.

Vsaka predpriprava je odvisna od vrste naloge in pristopa – ali je potrebno tiho orožje, na kakšni razdalji te bo pričakal nasprotnik, ali se operacija odvija podnevi ali ponoči, kakšen je teren (odprt ali zaprt), ali so v okolici zgradbe, polja, gozdovi, gore ...

Od vseh teh faktorjev je odvisna oprema in orožje: brzostrelka, avtomatska puška (dolgi AK ali kratki Vitjaz), puška (šibrovka ali polavtomatska) ...

»Jaz sem navadno nosil ostrostrelsko puško, brzostrelko in navadno pištolo. Prav velike izbire ni, samo to, kar ti ponudi »mati domovina«. V glavnem je vse domače proizvodnje: puške ORSIS T-5000, razne izvedenke Kalašnikovke, SS-2, VAL Vintorez, VKS, VSV, pištola pa je Glockova. Tak je bil moj običajni izbor za operacijo.

Spoznajte pet legendarnih ruskih posebnih enot.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke