Celo v najslabšem filmu o ugrabitvi letala ugrabitelj ne bi naredil tega, kar je 22. januarja 2019 naredil 41-letni Pavel Šapovalov. Prisilil je letalo, ki je letelo iz sibirskega mesta Surgut v Moskvo, da se preusmeri na Afganistan, potem pa … dolgo gledal skozi okno in zaspal.
Zelo veliko se govori o ugrabitvi leta 1515 družbe Aeroflot. Res zgodba za zdaj izgleda skrajno čudno. Šapovalov iz Surguta na prvi pogled ni bil nič drugačen od drugih potnikov na letalu: prvih 30 minut je moški tiho sedel na svojem sedežu. Nato pa je nenadoma vstal in rekel osebju, da je oborožen in da mora posadka preusmeriti letalo v Afganistan. Ni bilo videti, da bi bil pijan ali pod vplivom mamil, zato so mu verjeli. On pa jim je verjel, ko so mu rekli, da morajo za polet v Afganistan še dotočiti gorivo v bližnjem mestu Hanti-Mansijsk.
Ves ta čas nihče od potnikov ni posumil, da se je zgodila ugrabitev letala. Govorice o tem so začele krožiti šele potem, ko so zagledali pripadnike varnostnih sil. Toda Šapovalov je takrat že spal, pri njem pa niso našli orožja ali eksploziva, prav ničesar ni imel.
Moški na zaslišanju ni znal pojasniti, zakaj je želel spraviti ugrabljeno letalo v Afganistan. »Če sem iskren, nisem imel potrebe, da bi letel tja,« je dejal in potem skrivnostno dodal: »Ni vse tako preprosto, kot se zdi na prvi pogled.« Sodišče je za zdaj zanj odredilo dva meseca pripora in izvedensko mnenje psihiatra.
Še zdaj nihče ne razume, kaj je mislil s temi besedami. Toda, roko na srce, bolje je, da je ugrabitev letala takšna zmeda. Veliko huje je bilo tistim, ki so doživeli dramatične zgodbe, ki jih prinašamo spodaj.
Bogati otroci
Pisalo se je leto 1982, ko je v Sovjetski zvezi izbruhnil škandal: študenti umetnosti in igre, stari 20-25 let, so ugrabili letalo in sprožili prelivanje krvi na krovu. Za škandal je šlo predvsem zato, ker se je izkazalo, da so bili teroristi otroci najvplivnejših družin v sovjetski republiki Gruziji. Med njimi sta bila na primer Soso Tsereteli, sin slavnega akademika Konstantina Tseretelija, in Tamara Patiašvili, hči sekretarja gruzijske komunistične prtije.
»Zlata mladina« je želela izpeljati pobeg iz Sovjetske zveze pod krinko poročnega potovanja. Soso in Tamara sta se najprej poročila in na svojo svatbo povabila celotno gruzijsko politično elito in sodelavce letališča. Potem se je zdelo, da bi rada takoj šla na poročno potovanje iz Tbilisija v Leningrad (danes Sankt Peterburg). S seboj sta vzela še nekaj prijateljev, ki so bili seznanjeni z načrtom. Mladi ljudje so izkoristili svoj družbeni položaj in prišli v letalo skozi »poslansko dvorano«, tj. brez pregleda, in s seboj pretihotapili orožje. Za ponazoritev zadošča, če povemo, da je že samo Tamara imela v kovčku tri protitankovske granate.
Letalo s 57 potniki in 7 člani posadke je poletelo v nebo. Enemu od članov skupine se je zazdelo, da med potniki sedi pripadnik varnostnih služb, zato ga je napadel – na glavi mu je razbil steklenico šampanjca. S tem se je začela ugrabitev. Dva sta prijela stevardeso, se skrila za njo in vdrla v pilotsko kabino. Zahtevala sta, da se let preusmeri v Turčijo, in dobila standardni odgovor: »Moramo dotočiti.« Mehanik na krovu si je za te besede prislužil nekaj strelov v pleča. Tedaj je nanju začel streljati navigator, ki je spravil pilota iz kabine in šel v kritje. Pri pristanku so med pristajanjem ustrelili eno stevardeso, ko je eden od ugrabiteljev videl, da letalo znova pristaja v Tbilisiju, pa je ustrelil sebe v glavo. Drugi so vzeli mamila in začeli groziti, da bodo vsako uro ubili enega človeka, dokler jim ne odprejo zračni koridor v tujino.
Starši ugrabiteljev niso hoteli sodelovati v pogajanjih s svojimi otroki. Ugrabitelji so šli na juriš, ki je trajal samo štiri minute. Potem pa je bilo na vrsti sojenje – vsi so bili obsojeni na smrt s streljanjem, razen Tamara, ki je dobila 14 let zapora. Ko so jih vprašali, zakaj so šli ugrabljat letalo, ko pa bi lahko kot otroci visokih uradnikov mirne volje poleteli v Turčijo kot turisti, so odgovorili: »Če bi zbežali preko meje na tak način, bi nas tam imeli za navadne priseljence. Koliko pa veljajo naši priimki, vpliv in denar tam, v tujini?«
Spomnili so na eno drugo ugrabitev, ki se je zgodila 12 let pred tem, ko sta litovska oče in sin Brazinskas ugrabila letalo in ubila stevardeso za svoj pobeg iz države. »Tam sta potem dobila status častnih akademikov, ju imeli za zapornika vesti, iz Turčije so ju spravili v ZDA. Zakaj bi bili mi slabši od tega?«
Najstniška ugrabitev
Še ena omembe vredna zgodba se je zgodila leta 1973, ko so se štirje moskovski študenti z avtomobilske tehnične šole odločili, da bodo ugrabili letalo za dobro odkupnino. Najstarejši ugrabitelj je bil star 20, najmlajši pa 16. Letalo je letelo iz Moskve v Brjansk, vendar je četverica 10 minut pred pristankom vstala s svojih sedežev, šla do svojih omaric s prtljago po dve lovski puški, šibrovko in nože ter začela naskok na pilotsko kabino.
Naskok se je končal s strelom v trebuh mehanika. Skupaj s poslanim SOS signalom so bile predane tudi zahteve ugrabiteljev: odkupnina v višini 1,5 milijona ameriških dolarjev (pozneje je znesek narasel na 5 milijonov) za osvoboditev talcev. Letalo se je obrnilo nazaj proti Moskvi, vendar zaradi goste megle ni moglo pristati. Ker pa je že skoraj zmanjkalo goriva, so potem začeli pristajati na slepo, po navodilih dispečerja.
V Vnukovo je medtem že prispela skupina operativcev, ki so morali prvič v zgodovini vdreti v letalo s teroristi na krovu. Na skrivaj so se prikradli do šasije letala. Čez nekaj ur so teroristom sporočili, da je denar pripravljen. Kovček (namesto denarja so vanj dali ponaredke) bi moral prinesti pripadnik KGB-ja, a si je ta v zadnjem trenutku premislil, zato je moral vabo prinesti miličnik v uniformi zaposlenega na letališču. Eden od teroristov je odprl vrata in nanj so začeli streljati. Do letala je takoj pripeljal oklepni transporter, s katerega so se izvršili streli z mitraljezom. Ogrodje letala je imelo 90 lukenj, toda na veliko srečo nihče od potnikov ni umrl. V notranjost letala so vrgli solzivec, vendar se je ta zataknil med oblazinjenimi sedeži, ki so se vneli in začeli goreti.
»Znašel sem se v drugi dimenziji. Poskušal sem dihati skozi robec – bilo mi je nekoliko lažje. Pogledal sem skozi okno – proti meni je bila obrnjena neka televizijska kamera. Dispečer me sprašuje, ali je pri nas vse mirno. Ne, mu rečem, streljajo,« se je pozneje spominjal vodja posadke Ivan Kašin. Takrat se je obrnil nazaj in videl človeka v krvi. Izkazalo se je, da je bil to vodja tolpe, ki se je ustrelil, ko je dojel, da je njihovega podviga konec. Drugi napadalec je umrl zaradi ran, tretji se je predal. »Zadnjemu se je zdelo previsoko, da bi skočil z višine dveh metrov, zato se je odpravil proti lestvi. Tedaj so nanj planili potniki.«
Preberite še:
Kako vas lahko aretirajo v Rusiji: 7 nasvetov norih ruskih kriminalcev
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
