Družina Rudolfa in Irene Langemann je s petimi otroki prišla nazaj v Rusijo že leta 2016, vendar člani družine zaradi birokratskih zapletov niso dobili dovoljenja za bivanje, medtem pa so jim potekle še začasne vize. Grozila jim je deportacija in kar dve leti in pol so se neuspešno borili za svojo pravico, da ostanejo v Rusiji. Vse skupaj se je premaknilo šele potem, ko je o družini sredi tega meseca (januar 2019) začela poročati ruska medijska hiša RT.
Stvari so se naposled začele urejati, ko je RT objavil prvi članek o težavah te družine. 53-letni Rudolf je takoj po objavi prejel klic iz migracijskega oddelka mesta Isilkul s pozivom, da se oglasi v ustanovi in prinese s seboj dokumente za vse člane družine. »Prišli smo na isti oddelek, kjer so petkrat zavrnili naše dokumente. Zaposleni so naredili kopije naših papirjev in rekli, da bodo vse odpeljali v Omsk na usklajevanje. Iskreno rečeno, bili smo v šoku od veselja in presenečenja, kar skakali in kričali bi,« je v pogovoru za RT opisala vtise žena Irene. Kmalu je prišel pozitiven odgovor iz regionalne prestolnice in sedaj podrobnosti ureja oddelek notranjega ministrstva v Omski regiji. »Veseli smo bili, da se je končno pojavila neka jasnost. Bili smo pod strašansko napetostjo in niti sami nismo več razumeli, ali živimo v Rusiji ali v Nemčiji,« je zdaj vzhičen mož Rudolf.
Med dvema domovinama
Irene in Rudolf Langemann sta predstavnika t. i. ruskih Nemcev. Rodila sta se v vasi Ivanovka, Isilkulski rajon, Omska regija. To sibirsko vasico je na začetku 20. stoletja ustanovila skupina nemških kolonizatorjev in njihovi potomci so bili glavni prebivalci vasice vse do 90. let.
Pixabay
Ko pa je razpadla Sovjetska zveza, so se avtohtoni nemški prebivalci Ivanovke začeli množično seliti v Nemčijo in enako so storili tudi Langemanni, ki so odšli poleti leta 1991. Rudolf pravi, da sicer najprej niso hoteli oditi v Zvezno republiko Nemčijo, a jih je v to prisilil pritisk sorodnikov. Tam so živeli v Darmstadtu, ki je 35 km proč od Frankfurta na Majni, dobili so stanovanje pri hotelu, kjer je Rudolf naslednjih 25 let delal kot skrbnik hotela. Toda vseeno so ohranili stike z rodno vasjo in občasno obiskali sorodnike v Rusiji, pripoveduje RT.
Ilegalci zaradi mučne birokracije
Ideja o lastni vrnitvi v domačo Ivanovko pa družine ni nikoli zapustila, zato se je februarja 2016 vključila v ruski državni program za vračanje izseljencev v domovino, po katerem so dobili začasno trimesečno vizo – zakonca sta s seboj vzela tudi pet polnoletnih otrok, medtem ko je preostalih pet otrok raje ostalo v Nemčiji.
Po vrnitvi v rodno vas, kjer so se naselili v hiši in začeli urejati okolico, pa so se začele birokratske težave z urejanjem dokumentov za stalno bivanje v Rusiji – migracijska služba je zavračala dokumente s takšnimi in drugačnimi izgovori: da 14-letna sinova nimata potrdila o nekaznovanosti, pa da nemški papirji niso dobro prevedeni, da nekatera potrdila nimajo žigov, da teh stvari še ne urejajo, ker se je ravno zamenjalo vodstvo ... dokler niso minili trije meseci in je začasna viza potekla, brez nje pa so organi avtomatično zavračali kakršnokoli možnost za pridobitev dovoljenja za bivanje – za pot v Nemčijo po novo vizo in nazaj pa tako in tako niso imeli denarja, ker Rudolf po prihodu v Rusijo ni imel več nobenih prihodkov.
Ves čas so v strahu pozorno spremljali, če prihaja na posest kakšen neznanec, prejeli so denarno kazen, grozila jim je deportacija … dokler se situacija po intervenciji medijev vendarle ni razrešila, kot smo že opisali na začetku članka. Samo ena hčerka, 17-letna Rachele, se je že prej odločila za vrnitev v Nemčijo, drugi bodo očitno zopet postali polnopravni prebivalci Rusije.
Preberite še: Kako se borimo proti ruski birokraciji