Nobeden tujec, ki je kdaj obiskal Rusijo, najbrž ne bi bil presenečen nad ugotovitvami inštituta za študije spolov Kinsey iz leta 2004. Ta za rusko družbo pravi, da živi »seksizem brez seksa«, v katerem so po eni strani razlike med spoloma teoretično spregledane in imajo v politiki majhno težo, po drugi strani pa so javno mnenje in družbene prakse skrajno seksistične, empirične razlike med spoloma pa se dojema kot naravno danost.
To po domače pomeni, da se v Rusiji še vedno precej strogo držijo delitev vlog po spolih: ženske naj bi se lepo oblačile in skrbele zase, rodile veliko otrok, držale pokonci gospodinjstvo in bile zelo ženstvene, medtem ko naj bi moški nosili vso odgovornost za finance, skrbeli za čast svojih žensk, nosili težke predmete in vozili avto.
Ženske celo bolj zagrete za delitev vlog po spolih
Za tujce pa je pogosto presenečenje predvsem to, da v Rusiji ženske to tradicionalno delitev spolnih vlog zagovarjajo celo bolj zagreto kot moški. Ena od študij Levada centra je tako pokazala, da je samo 38% ruskih moških in žensk podpiralo »abstraktno enakopravnost« v gospodinjstvu, torej to, da bi načeloma morala moški in ženska v enaki meri skrbeti za kuhanje, čiščenje, vzgojo otrok in podobno. Povečini je bilo to v raziskavi označeno za strogo ženske zadeve, edina izrazito moška zadolžitev pa je bil odhod v vojsko.
Še neka javnomnenjska raziskava je pokazala, da 78% moških in žensk verjame, da je ženski mesto doma. Ampak ob tem moramo povedati, da v tradicionalnem ruskem gospodinjstvu ženska odloča o vsem v zvezi z družinskimi financami in zadevami doma. Kot pravi priljubljen ruski pregovor: »Moški je glava, ženska pa je vrat.«
Zdrznejo se ob besedi »feminizem«
Rusinje se pogosto vidno zdrznejo ob besedi »feminizem«, ki ima v ruskem kontekstu pogosto negativno konotacijo, povezuje se s površnostjo, lenobo, agresivnostjo in vulgarnostjo. »Te feministke se obnašajo kot moški. Zakaj bi se hotela obnašati kot moški? Ponosna sem, da sem ženska,« mi je vedno zgroženo pravila prijateljica Sveta, podobno pa ponavljajo še mnoge Rusinje.
Kako se je sploh razvil tako velik odpor do feminizma? Kot pogosto velja, tudi tukaj odgovor tiči v zgodovini. Po oktobrski revoluciji so leta 1917 ženske v Rusiji med prvimi na svetu dobile volilno pravico, enakopravnost med spoloma pa je bila močno promovirana, bila je med glavnimi ideali revolucije.
Pravice žensk ali dvojno delo?
Toda ta načelna enakopravnost je bila v praksi pogosto le lažna iluzija. Tudi v sovjetski družbi se je od žensk še vedno pričakovalo, da bodo same poskrbele za gospodinjske zadeve, samo da morajo po novem še hoditi v službo. Moška odgovornost se je še posebej zmanjšala po tem, ko je Rusija izgubila 10 milijonov moških v drugi svetovni vojni in 18 milijonov moških v gulagih.
To breme Rusinj lepo odraža priljubljen ruski izrek: »Hkrati sem bik in konj, sem ona in on.« Tudi moja mama in njene prijateljice so včasih utrujeno jamrale: »Preden se je pojavil feminizem, smo morale biti samo dobre žene in matere, sedaj pa moramo delati vse.«
Idealna sovjetska ženska, ki so jih v propagandnih plakatih pogosto prikazovali s srpom v eni roki in z žlico v drugi, je bila minimalistična in produktivna, ne pa glamurozna. Psihologinja Julija Burlaova pravi, da ni čudno, da so se Rusinje po razpadu Sovjetske zveze z velikim veseljem vrnile v svoje tradicionalne spolne vloge in čutile nekakšno potrebo, da kompenzirajo vsa leta zatirane ženstvenosti.
Je ruski odnos do žensk zaostal?
Iz tega skoka v zgodovino lahko odnesemo nekaj lekcij. Po eni strani lahko zavrnemo pogosto oznako, da je Rusija v tem smislu »zaostala«, in opozorimo, da je potrebno upoštevati tukajšnji zgodovinski kontekst. Nekaj, kar pri enemu narodu pomeni napredek, je lahko pri drugem korak nazaj.
Za feminizem na Zahodu je bil boj za pravičnost vedno linearen – da se ženske obravnava bolj kot moške. Pri postsovjetskih Rusinjah pa je boj za pravičnost hitro pomenil to, da se jih bolj obravnava kot ženske.
Še ena lekcija je lahko misel, da se lahko tudi najbolj dobrohotne ideje izmaličijo, če se jih pelje v velike ekstreme. Feminizem je pozitivna stvar, toda če je žena na koncu prisiljena, da opravlja tako moške kot ženske obveznosti, kot tiste ženske v ameriških serijah, ko delajo poln delavnik, poskrbijo za otroke, za gospodinjstvo, potem pa močno prosjačijo svojega otročjega moža na kavču pred televizorjem, da bi on vsaj pomil posodo, se je namen izjalovil. Je to, da žena naredi vse, moški pa sedi in počiva, res uresničitev sanj, o katerih so sanjale pretekle feministke? Mislim, da ne.
Problematičen je še en priljubljen vzorec iz ameriške pop kulture: misel, da so ženske »feministične« takrat, ko privzamejo tipične moške načine obnašanja, npr. riganje, govorjenje obscenih vicev, nenošenje modrčka ipd. Tako sodoben feminizem na koncu slavi vse moško, namesto da bi slavil ženske.
Da ne bo pomote, jaz ne predlagam vračanja k tradicionalni delitvi vlog med spoloma. Lepota feminizma je v prvi vrsti v tem, da zagovarja možnost izbire. Če želite samo naročati hrano na dostavo in se nikoli poročiti, v redu, kakor vam ustreza.
Predlagam pa, da se nehamo pretvarjati, da je žrtvovanje kariere zaradi materinstva, nošenje pet ali želja, da bi nam moški odpirali vrata, že avtomatično nekaj protifeminističnega. Če res hočemo doseči ideale feminizma, moramo slaviti vse vidike feminizma, kar pa vključuje tudi tiste dele, ki izhajajo iz tradicije.
Diana Burk je rusko-ameriška novinarka, ki živi in dela v New Yorku.
© Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržane.