Močvirski nogomet: Šport, ki ni za šibke in prikliče živalske instinkte

Od Fincev so močvirski nogomet prevzeli tudi v Rusiji. Čeprav gre za manj elegantno različico nogometa, ki ni uradno priznana, je jasno, da je ta šport marsikomu všeč.

Ime »močvirski nogomet« ali po finsko suopotkupallo odlično povzame značilnosti tega športa. Igralci dobesedno tekajo, se plazijo, padajo in spet dvigajo na terenu, ki mu res ne moremo reči drugače kot močvirje, pri tem pa se trudijo spraviti žogo v nasprotnikova vrata. Prvotno so si šport izmislili zato, da bi z njim izboljšali kondicijo in moč vojakov.

Igrišče v velikosti 30 x 60 metrov je prekrito z debelim, z vodo prežetim blatom. Število igralcev v ekipi je 5+1 in tudi ta nogomet se igra v dveh polčasih, samo da en polčas traja le 12 minut namesto 45. Izkaže se namreč, da je vlačenje po močvirju z drugimi silnimi blatnimi silaki (pa tudi silakinjami) precej utrujajoče.

Suopotkupallo se je dobro prijel tudi v Rusiji. Vsako leto se na Pokalu Rusije v Sankt Peterburgu zbere več kot ducat ekip iz vse države. Zmagovalci se uvrstijo na svetovno prvenstvo, ki je običajno na Finskem, na svetovni pokal, ki je največkrat potekal na Škotskem (leta 2019 bo verjetno v Turčiji), in druge turnirje po svetu.

Igralci močvirskega nogometa pogosto trenirajo na plaži, saj moker pesek dobro posnema pogoje igranja v težkem blatu. V tem športu vas tako v vsakem primeru po tekmi čaka dodatno opravilo, morate si ali odstraniti ves pesek iz čevljev ali spraviti s sebe debele sloje blata. To vsekakor ni šport za tiste, ki se ne marajo umazati, saj je to sestavni del močvirskega nogometa.

Na eni tekmi morajo igralci ves nas nositi isti par čevljev, zato morajo zdržati do konca ne glede na količino blata, v katerega so zagazili, ne glede na to, kako jih vsa količina blata zavira in jim onemogoča gibanje. Še nikoli ni bilo tako zabavno zagaziti v močvirje.

Za dodatno stabilnost in boljše manevriranje morate biti pripravljeni tudi na hojo po vseh štirih. Tukaj ni nič sramotnega, če pridejo na dan igralčevi živalski instinkti – to se celo popolnoma pričakuje. Na koncu tekme obvezno izgledate kot prava močvirska pošast.

Ob prekršku (ti se vsekakor zgodijo) valjanje v slogu Neymarja ali Cristiana Ronalda odpade. Pretvarjanje je strogo zaničevano, močvirski nogomet pač ni za mevže. Vsi prosti streli se izvajajo enako: žogo se spusti na tla in takoj brcne naprej po igrišču.

Gledalci ne morejo računati na gladko igro z lepimi podajami, saj tega teren preprosto ne dovoljuje. Igra bolj spominja na igro rezervnega moštva angleškega tretjeligaša na moker torkov večer, ne pa na čudovite poteze Barcelone na španskem soncu.

Igralci močvirskega nogometa se strinjajo, da je to naporen, izčrpavajoč šport, kar lahko presodite sami že po fotografijah. Gre pa igralcem na roko pravilo, da je število menjav neomejeno. Vsaka ekipa ima navadno 10-15 rezervnih igralcev in, brez skrbi, vsak dobi priložnost za igro.

Rusi so v tem športu precej dobri, saj se ruska moštva že lahko pohvalijo z naslovom svetovnih prvakov: Sankt Peterburg Lakes in Knauf Gips Kolpino sta zmagala v letih 2015 in 2016.

Poklicnih močvirskih nogometašev ni, so samo amaterji. Žal nimamo podatkov o njihovih povprečnih mesečnih stroških za pranje perila. Mogoče pa znašajo toliko, kot v enem tednu zasluži Gareth Bale pri Real Madridu? Šalo na stran, vsekakor morajo veliko prati.

Uradno FIFA in UEFA močvirski nogomet ignorirata. Moštva in organizatorji tekmovanj vedno hlastno iščejo nove sponzorje, da bi imeli kaj denarja. Kljub neprepoznavnosti in vsem oviram po svetu obstaja že več kot 300 ekip.

Če imate kakšne pomisleke: Da, močvirski nogomet je včasih res lahko nevaren. Na tekmi med Helsinki in ruskim YIT Lentek leta 2007 je v močvirje udarila strela. Na srečo žrtev ni bilo.

Če bi radi to igro igrali tudi vi, pobrskajte malo po spletu, obstajajo strani, po katerih boste našli moštva v mnogih državah. Svetovno prvenstvo 2019 pa bo potekalo 19. in 20. julija v finskem kraju Hyrynsalmi.

Spoznajte tudi ruske nogometašice na pesku, ki so svoji državi vrnile nacionalni ponos.