Zakaj v Rusiji tolerirajo nadlegovanje?

Getty Images
Se lahko v Rusiji mirno sprehajate po ulicah, peljete v metroju ali sami popivate v gostilni, če ste osamljena ženska ali osamljen moški? Lahko računate, da bo kolegom in šefom ugled pomembnejši od dnevne doze pokvarjenih štosov? Rusi so šele nedavno slišali za besedo »harassment« (nadlegovanje), čeprav že od nekdaj živijo s tem pojavom. V ozadju so številni razlogi.

»Ali boš spala z menoj ali pa intervjuja ne bo.« Novinarka Radio Svoboda Darja Komarova je poročala, da ji je prav to rekel znameniti ruski režiser in parlamentarni poslanec Stanislav Govoruhin marca 2018.

Toda tole razkritje ni imelo nobenih posledic za režiserja. Dobil je klic. »Eh, Weinsteinovska tema. Pri nas to ne vžge, nima smisla,« je odvrnil in odložil slušalko. Prav je imel. Čez tri mesece je 83-letni Govoruhin umrl po dolgotrajni bolezni, medtem ko so na spolni škandal že hitro vsi pozabili.

»Ti si edina na tej zabavi, ki jo lahko nadlegujem in mi zaradi tega ne bo nič,« je istega leta rekel Ivan Kolpakov, glavni urednik liberalnega medija Meduza, ko je pogledal pregloboko v kozarec na službeni zabavi in se spravil na ženo svojega kolega. Še nekaj mesecev prej je Meduza protestno razglasila bojkot spodnjemu domu parlamenta in poslancu Leonidu Sluckemu, ki ga je več novinarjev hkrati obtožilo spolnega nadlegovanja.

Ampak tudi Kolpakov je imel prav. Sicer je bil začasno odstranjen s funkcije, vendar je potem uprava medija presodila, da spolno nadlegovanje (Kolpakov ga je priznal) ni zadosten razlog za odstavitev s funkcije glavnega urednika. Parlament pa ni niti verjel v obtožbe o nadlegovanju s strani omenjenega poslanca.

Lahko bi našteli še deset podobnih odmevnih zgodb z obtožbami o nadlegovanju in trpinčenju ter na stotisoče zgodb, ki so jih Rusi in Rusinje razkrili na družbenih omrežjih med kampanjo #metoo. O ponižanjih v službi, javnem prevozu, na ulici, v dvigalu in na drugih mestih.

Okoli teh zgodb sta hitro nastala dva tabora: prvi tabor pravi, da je to »resen problem«, drugi tabor si misli, da je to nekakšna šala vztrajnih feministk.

Ker me je sram

Na metroju je bila gneča. Običajna prometna konica. Jekaterina Andrejeva, takrat študentka moskovske univerze, je čutila, kako jo zadaj nek moški boža po nogah in zadnjici. Postala je nervozna. Drugi moški, bistveno starejši, je to opazil. Toda ta je samo srepo pogledal njo in na glas rekel: »Kaj, a ti paše?«

»Potem so si me vsi v bližini začeli radovedno ogledovati,« je povedala Jekaterina za Russia Beyond. Takrat tema moškima nihče ni rekel niti besede. Sedaj ima 32 let, zadnjih 15 let se je ni noben moški niti enkrat dotaknil oziroma se trl ob njo med jutranjo ali večerno gnečo. »Zelo mi je bilo nerodno reči karkoli v svoj bran,« priznava. Še danes se raje ogiba javnemu prevozu, če je le mogoče.

Sram je eno izmed najbolj razširjenih občutij med žrtvami nadlegovanja. Zveže jim jezik in vgradi komplekse za vrsto let. Včasih jim je lažje, ko priznajo, kaj se je zgodilo. Dobiti odobravanje drugih pa je enako kot igrati loterijo. Mogoče te bodo razumeli in podprli, mogoče ne.

Šef Jekaterine Andrejeve v prvi službi si je dovolil marsikaj. Zlahka je metal komentarje o »visokih prsih in ozkem pasu« ter spraševal, ali ji je »kdo odtrgal 'cvet' med dopustom«. Vse to je bilo izrečeno v domnevno šaljivem tonu, v prisotnosti kolegov, ki tega niso prav nič obsojali. Andrejevna je bila spet tiho.

V ruščini se je beseda harassment (харассмент, prev. nadlegovanje) uvrstila med ruske besede leta, ob boku z besedami »sankcije«, »toksičen« in »novičok«. Ampak to je predvsem zasluga #metoo in afere Weinstein, mnogi Rusi pa so res za tole besedo slišali prvič (in jo sproti še pomešali z imenom čistilnega sredstva ali redke bolezni).

Tako kaznivo dejanje ne obstaja

»Ali v Rusiji obstaja nadlegovanje? Vsekakor, da. Je to problem nacionalnega pomena? Ne,« je prepričan moskovski odvetnik Roman Stepnovoj. V 16 letih kariere nima izkušenj s primeri nadlegovanja.

Ruska zakonodaja ne omenja kaznivega dejanja v obliki nadlegovanja. Še najbližje je člen o »prisili v dejanja seksualne narave«. Nadlegovanje neseksualne narave pa se sploh ne dojema kot kaznivo dejanje. Enako velja za oblike psihološkega in ekonomskega trpinčenja. »Tovrstne oblike nasilja se obravnavajo kot psihološka kategorija. Pravnega pojma za trpinčenje ruski pravni sistem ne pozna,« razlaga Stepnovoj.

Sindikati in raziskovalci z Višje ekonomske šole navajajo podatek, da danes takšne ali drugačne izkušnje s spolnim nasiljem v službi omenja do 30% državljank in državljanov. Da, tudi moški. »Tudi pritiskov šefic na podrejene moške ni nič manj. Morda še več. Ker je moške v naši dokaj dvolični družbi preprosto sram povedati, da jih nadlegujejo,« pravi novinar Roman Sačarov.

Verjetno je realni delež še višji od 30%. Raziskovalci so prepričani, da mnogi o nadlegovanju in nasilju ne poročajo zaradi strahu ali zaradi občutka, da se jih ne jemlje resno.

Res je, lahko tudi živite v Rusiji in niste nikoli priča nadlegovanju. Ali ste mu priča, pa pač ne verjamete, da je tole res nadlegovanje.

»Čudno mi je, ko berem novice o nadlegovanju v službi. V svojih 42 letih se nisem niti enkrat soočila s takimi pritiski ali seksualnim nadlegovanjem,« je za Russia Beyond povedala Natalja Krasilnikova. Ona je zadnja tri leta piarovka za aplikacijo za zmenkarije Mamba; dela v IT podjetju, kjer je 90% sodelavcev moškega spola.

»Enkrat v otroštvu sem srečala ekshibicionista in sem se ga zelo ustrašila,« pripoveduje Natalija. Meni, da to ni primer nadlegovanja. Ko je imela 15 let, jo je »stari stric« prijel za zadnjico, ona pa se je samo začudila in nasmehnila. Pripoveduje nam, kako je pozneje večkrat sama potovala na Kavkaz, kjer prevladuje muslimansko prebivalstvo: »Kavkaz je daleč od feminizma. Tam so moški temperamentni. Ampak nisem imela težav.«

Danes mora v službi redno spremljati tudi primere nadlegovanja prek spleta, ki vključujejo šale in jezna sporočila o primerih tako imenovanih »dick pickov« (fotografije penisov). Za raziskavo je bilo iz aplikacije naloženih 10 tisoč anonimiziranih fotografij iz prvih treh izhodnih sporočil vseh moških (češ če si je par dopisoval več dni, so bile fotografije morda »primerne«). Pornografske slike so predstavljale samo 0,6% vsega materiala. »Problemu nadlegovanja dajejo močan pečat čustva. Ženska si med sto običajnimi sporočili 'živijo, kako si kaj' zapomni samo tisto eno fotko z moškim dostojanstvom,« meni Krasilnikova.

»To je paradoks,« razmišlja Stepnovoj. Zakaj eni ljudje vidijo vse več primerov nadlegovanja v državi, drugi pa ne opazijo ničesar?

»Če je človek močnejši, ima pravico«

Priznana, mnogokrat nagrajena pisateljica in televizijska voditeljica Tatjana Tolstaja je na svoji strani na Facebooku delila zgodbo svojega ameriškega znanca, ki je bil obtožen nadlegovanja. Pred desetimi leti je nekoga poljubil na službeni zabavi. Dekle je o tem spregovorilo šele sedaj, med akcijo #metoo. »Sedaj pa zatrjuje, da ji je bilo 'neprijetno' [vsa ta leta]. Ker ji mora ves svet postlati, da ji bo prijetno,« je z vidno jezo zapisala Tolstaja. Ameriški znanec je zaradi te zgodbe izgubil službo.

»Ne vem, zakaj tako besnenje. Če ti ni všeč, ga udari na gobec. To je to,« je zgodbo z glavnim urednikom Meduze pokomentiral novinar iz Moskve Aleksej Torgašev.

Da, včasih je res tanka meja med flirtom in nadlegovanjem, v Rusiji ali drugje po svetu. Tej temi je posvečeno poročilo sklada Peterburška politika. »Moški sploh ne smejo več flirtati z ženskami ali ji pridržati vrata. To je popolna bedarija!« vriskajo mnogi ljudje.

Niti 51% Britancev ne more točno določiti meje med flirtom in nadlegovanjem, je pokazala raziskava pri Sky Data. Rusija se od Britanije razlikuje po tem, da se tukaj o nadlegovanju še vedno govori z nekakšno ironijo, kot da je nekaj samo po sebi umevnega, del »človeške narave«, da je za nadlegovanje kriva žrtev, ker je dala povod. Tipično prelaganje krivde na žrtev.

»Naša družbena pogodba je bila sprva sestavljena na patriarhalnih načelih in strogi hierarhiji, dihotomijah 'močni – šibki', 'bogati – revni', 'moški – ženske'. Če je človek 'močnejši' in 'ima pravico', ve, da se bo družba postavila na njegovo stran,« piše Valerija Kasamara, vodja Laboratorija za politične raziskave pri nacionalni raziskovalni univerzi Višja ekonomska šola. Nadlegovanje je v prvi vrsti povezano z občutkom oblasti in nadmoči. Včasih že občutek nadmoči zadošča, da si človek reče: »Jaz imam prav.«

»Opazila sem, da bolj kot je ženska samostojna, ko ima svoje podjetje, temu primerno začne padati stopnja nadlegovanja v njenem življenju,« je za Russia Beyond dejala Jekaterina Inozemceva, ustanoviteljica šole s spletnimi seminarji in tečaji Free Publicity School, ki ima za seboj že 10 let poslovne poti. »To ti sicer ne daje popolne zaščite, se pa bistveno zmanjša možnost, da te bodo nadlegovali, če boš sama zase. V mojem življenju tega več ni,« je dodala.

Državna duma je lani zavrnila novelo zakona o enakopravnosti med spoloma. V resnici je bila predlagana že leta 2003, potem pa so jo obravnavali še 15 let. Poslanka Oksana Puškina je obljubila, da bo v zakonodajo spravila besedo »harassment« (nadlegovanje). Vsaj zaenkrat ji še ni uspelo.

Preberite tudi: Tujci v lastnih telesih ali življenje transspolnih oseb v Rusiji

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke