V Ameriki so obsodili »rusko agentko« Marijo Butino. To je njena zgodba

AP
Kljub podpori vplivnih politikov je Marija Butina, ki se zavzema za legalizacijo nošenja orožja v Rusiji, ravnokar bila obsojena na ameriški zapor. Spoznali so jo za krivo delovanja proti ameriškim interesom v korist Rusije. Tole je njena zgodba.

15. julija 2018 je ameriška policija v Washingtonu aretirala 29-letno rusko študentko na podlagi obtožb o infiltraciji in lobiranju za ruske interese. Kmalu je za Marijo Butino izvedel ves svet.

Danes so Butino priznali za krivo delovanja proti ameriškim interesom v korist Rusije in jo obsodili na 18 mesecev zapora, od katerih jih je devet že prestala v priporu.

Zgodba njenega strmega vzpona in trdega padca pa se je začela daleč stran od Washingtona, na lokalni ruski univerzi 3.000 kilometrov vzhodno od Moskve.

Začetki ruske NRA

Ko so se študenti Altajske državne univerze v Barnaulu odločili začeti debatni krožek, nihče ni pomislil, da bo v samo nekaj letih iz njega zraslo vsedržavno gibanje za legalizacijo nošenja orožja – analogija ameriški NRA (National Rifle Association).

»Bili smo interesno združenje in smo razpravljali. Nekateri predavatelji so bili takrat na izmenjavi v Ameriki in so od tam prinesli mnoge libertarne ideje. Barnaulski krožek je bil blizu pogledom klasičnega libertarizma: prosti trg, osebna odgovornost, pravica do orožja,« razlaga eden od udeležencev debatnega kluba Ivan Zorkin.

Zelo kmalu pa so vse ostale teme premaknili na stranski tir, domišljijo članstva tega neformalnega študentskega kluba pa je začela buriti pravica do nošenja orožja. Idejna voditeljica v tej smeri je bila Marija Butina.

Marijini znanci pravijo, da je že takrat imela politične ambicije. Leta 2010 je Butina sodelovala na predhodnih volitvah za Mlado gardo Enotne Rusije (mladinska civilnodružbena organizacija trenutne vladajoče stranke v Rusiji) in svojo predvolilno kampanjo gradila ravno okoli vprašanja pravice ruskih državljanov do nošenja orožja.

Leta 2011 so v Barnaul prispeli moskovski delegati Enotne Rusije in Butina je padla v oči politični eliti.

»Naš program jim je všeč,« se besed Butine spominja Zorkin, ki ji je pomagal pri organizaciji volilne kampanje. »Marijo so nato povabili na pogovor v Moskvo«.

Kmalu po tem je takrat 23-letna Butina prodala svojo majhno trgovino s pohištvom v Barnaulu, se preselila v Moskvo in uradno registrirala organizacijo Pravo na oružije (Pravica do orožja).

Rusija z orožjem

V Moskvi ji ni bilo lahko. Za denar od prodaje svojega posla je najela pisarno blizu Saveljevskega kolodvora in začela lobirati za pravico Rusov do nošenja orožja. Za revijo GQ je rekla, da se Rusi niti ne zavedajo, da je orožje v njihovi državi uradno dovoljeno.

V težkih okoliščinah je Butina dajala vse od sebe, da bi si pridobila podporo vplivnežev.

»Številna vprašanja je lahko reševala lažje, ker je bila dekle. Odraslim in resnim moškim je bilo zelo zanimivo, da se nanje obrača neko dekle s takšno temo in resnim pristopom,« razlaga Vjačeslav Vanjejev, ki ga člani gibanja danes smatrajo za »neformalnega vodjo«.

Vsi člani organizacije Pravica do orožja, vključno z Vanjejevom, uspeh gibanja v začetni fazi pripisujejo Butini osebno in njeni strasti do orožja. Dokaj kmalu pa je tudi sama spoznala, da je med vplivnimi ljudmi v Rusiji mnogo takšnih, ki podpirajo njeno ideologijo.

Vodja ruske Liberalno-demokratske stranke Vladimir Žirinovski, šovmen Ivan Ohlobistin, TV voditelj Vladimir Solovjov in druge vplivne osebe – takole iz glave našteva podpornike Butine koordinator in pomočnik njenega gibanja Ivan Zorkin.

»Maša (Marija) je dobila podporo pri mnogih poslancih. V vseh strankah so bili tako podporniki kot nasprotniki,« dodaja Zorkin.

Ko je gibanje začenjalo dobivati podporo iz Moskve, so se njihovi cilji začeli širiti. Organizacija Pravica do orožja je začela delovati na več področjih političnega življenja v državi.

V obdobju razcveta je gibanje imelo tri osnovne usmeritve delovanja: mitingi za legalizacijo orožja, vplivanje na spremembe glede pravic do samoobrambe pri vrhovnem sodišču in legalizacija pištol za vse za to sposobne ruske državljane.

»Po domače povedano, gibanje je dajalo vse od sebe, da bi lahko oborožen človek lažje dihal na ruski zemlji,« pravi Zorkin.

Kljub podpori posameznih vplivnih oseb pa je gibanje naletelo na odpor pri navadnih ljudeh.

Ali hočete, da bo tako kot v Ameriki?

Začetni logotip gibanja krasi italijanska pištola znamke Beretta.

»Tukaj stojimo s to zastavo in k nam prihajajo neki lokalni fantje ter nas začenjajo obtoževati, da smo ’Američani’ in ’za Američane’ ali pa, da hočemo, da bi bilo tako kot v Ameriki. Kakšen smisel ima potem, da jim karkoli razlagamo?« z negodovanjem potoži Zorkin.

Če je Butini uspelo na svojo stran pridobiti posamezne ljudi v Moskvi, pa se je vzpostavitev širšega gibanja na ravni ljudskih množic izkazala za oddaljene sanje. Izkazalo se je, da navadni ljudje še zdaleč niso naklonjeni ideji legalizacije pištol.

Na svojem vrhuncu je gibanje štelo od pet do devet tisoč članov, a večine med njimi ni zanimala pravna ali zakonodajna dejavnost. Mnogi so samo radi hodili na strelišča in se družili z drugimi ljubitelji streljanja.

»Nismo imeli strogo predpisanega pogoja, da se morajo člani ukvarjati s pravno ali politično dejavnostjo. To je bilo združenje enako mislečih,« pravi nekdanji član gibanja iz Habarovska Aleksander Simoncev.

Odsotnost obveznosti za člane bi lahko v to »rusko NRA« privleklo množice ljubiteljev orožja, a je mnoge odvrnila končna zahteva gibanja. »Lastnikom orožja in hkratnim nasprotnikom širjenja pravic do njegovega nošenja nismo bili zanimivi,« pojasnjuje Zorkin.

Ameriška NRA

Izkušnje iz NRA, najvplivnejšega orožarskega lobija v zgodovini, so bile nujne za Butino in njeno ekipo, da bi svoj projekt ohranjali pri življenju.

»Ključen je bil Toršin,« pravi Vanjejev. Senator in bankir Aleksander Toršin je postal ključna vez med Butino in NRA.

»Toršin je bil že takrat član NRA in je obiskoval njihova srečanja,« nadaljuje Vanjejev. Butina je postala Toršinova pomočnica in z njim odpotovala v Ameriko na srečanje s člani NRA.

Leta 2016 se je Butina preselila v ZDA preko študentske vize, a že čez dve leti je padla v preiskavo. Decembra 2018 je priznala, da je delovala kot ruska agentka na ameriških tleh brez registracije v ameriškem pravosodnem ministrstvu (US Department of Justice). Njeni podporniki v Rusiji pa govorijo, da so imele njene povezave z NRA drugačen cilj.

»Cilj naše organizacije je bil, da postanemo samozadostni. NRA nas je zanimala kot organizacija, ki si je takšno samozadostnost že pridobila. Kako jim je uspelo? Kako bi lahko mi uporabili njihove izkušnje?« razlaga Vanjejev.

A preiskava je menila drugače. Julija 2018 je ameriška policija aretirala Butino, ki se je pred tem že vpisala na Ameriško univerzo ter uspela vzpostaviti močne zveze z NRA in Republikansko stranko, prav tako je začela osebno zvezo s konservativnim aktivistom in organizatorjem kampanj Paulom Ericksonom.

Danes je Butina dobila obsodbo na 18 mesecev zapora, a 9 jih je že odsedela v priporu. V Rusijo jo bodo deportirali v začetku leta 2020.

Po njeni aretaciji v ZDA je gibanje Pravica do orožja prenehalo obstajati kot pravna oseba, v Habarovsku, Kazanu, Permu in Sankt Peterburgu pa so ostale »celice«, ki, čeprav ne izvajajo političnih akcij, ostajajo zveste svojim idealom ameriškega libertarizma in pravici do nošenja orožja.

Marijinih najbolj predanih podpornikov trenutno zatišje ne skrbi:

»To je oseba, ki se ni zlomila. Ko se vrne v Rusijo, predlagam, da se poda v politiko. Z njenimi povezavami in s tem brezplačnim piarom ima v Rusiji svetlo prihodnost,« meni Vanjejev.

Preberite še:

Ubijalec Stalinovih sovražnikov: Najnevarnejši sovjetski vohun v akciji

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke