Kako se preživeli spominjajo nesreče letala SSJ 100 na letališču Šeremetjevo

»Nihče si ni mislil, da bo toliko mrtvih,« je za ruski Snob izjavila preživela potnica Marina Sitnikova. Sedela je v deseti vrsti. Po njenih spominih nikomur ni uspelo pobegniti iz zadnjega dela letala. »Na videih opazimo, da so med pristajanjem vsi na krovu kričali, jaz pa sem bila v takem šoku, da se mi je zdelo, kot da je bila popolna tišina. Ničesar nisem videla ali slišala v dimu,« je pripovedovala novinarjem.

Petega maja 2019 zvečer je bilo potniško letalo SSJ 100 na poti iz Moskve v Murmansk. Toda že 10 minut po vzletu je letalo zadela strela. Prišlo je do izpada radijskih zvez in avtomatskih nadzornih sistemov, zato je posadka prosila za dovoljenje za zasilni pristanek na Šeremetjevu.

Preživeli potnik Vladimir Jevmenkov razlaga, da takrat še ni bilo panike. Sedel je ob oknu in je osebno videl, kako je strela dvakrat zadela desni motor. »Od strahu sem si skoraj polomil vrat, bal sem se, da bo letalo zajel ogenj, toda ognja ni bilo. Rekli so nam, da se vračamo nazaj v Moskvo na začetno letališče zaradi tehničnih težav,« se je spominjal Jevmenkov.

»Skoraj so mi oči ven padle«

Sergei / Xinhua/Global Look Press

Toda pristanek je bil trden. Letalo se je odbilo od steze in pristalo v tretjem poskusu, pri tem pa so se poškodovali rezervoarji za gorivo. V repnem delu je izbruhnil ogenj. »Tako strah nas je bilo, skoraj smo padli v nezavest. Letalo je skakalo po stezi kot kobilica, na tleh pa zagorelo,« je za Komsomolsko pravdo povedal Pjotr Jegorov iz sedme vrste.

»Vse se je zgodilo v hipu, kot blisk. Močno nas je sunilo, skoraj so mi oči ven padle, drugič je bilo malo bolj tiho, v tretje pa sta se takoj pojavila dim in ogenj,« razkriva Marina Sitnikova.

Preživeli pravijo, da so se ljudje sicer namenili proti izhodu, vendar kakega burnega prerivanja ni bilo. Stevardi so hitro odprli izhode, do takrat pa so vsi preprosto stali in čakali.

Glasne so govorice, da je bila evakuacija upočasnjena zaradi potnikov, ki so jemali s seboj prtljago, toda Vladimir Jemenkov pravi, da so samo nekateri vzeli svoje torbe, ko so morali še stati pri miru, dokler se niso odprla izhodna vrata.

»Nisem bil prvi v vrsti za izhod. Ko sem vstal in stopil v vrsto, se nisem mogel premakniti naprej. Blizu mene sta bila ženska in otrok, ki se nista niti trudila premakniti, mogoče zaradi strahu pred vdihavanjem ogljikovega monoksida. Takrat niti ne bi mogel bežati ven, ne da bi koga pohodil na poti proti izhodu. Tako sem tudi jaz nekaj časa preprosto stal na prehodu,« se spominja Jemenkov. Spominja se, kako so potem ljudje jemali svojo prtljago, ker se niso mogli premakniti. »Notri sem imel dokumente, pa sem jih vzel. Ko so se ljudje začeli premikati, pa sem šel proti izhodu.«

Za dvanajsto vrsto ni bilo preživelih

www.imago-images.de/Global Look Press

Dmitrij Harinin, ki je sedel v 10. vrsti, se tudi spominja, da so vsi sedeli, dokler se ni letalo ustavilo, nato pa šli kot običajno proti izhodu, ko so potnikom to dovolili. On se spominja: »Pograbil sem potni list in šel proti izhodu. Najprej sem predse spustil tri ali štiri ljudi, ko sem začutil vročino od zadaj, pa sem se odpravil proti izhodu.«

»Nisem se obrnil, da bi pogledal, kaj se dogaja zadaj. Zakaj? Ne vem. Naredil sem nekaj korakov. Valil se je svetlomoder dim. Grenak. A je bilo skozenj mogoče teči. Nato pa je nenadoma vse zajel gost črn dim. Ni bilo mogoče dihati. Sklonil sem se proti sedežem, kjer je bilo manj dima in nekajkrat zadihal, da sem imel dovolj zraka za pot do izhoda. Na izhodu dima ni bilo več in lahko sem videl dve stevardesi, ki pomagata potnikom pri evakuaciji iz letala.«

Harinin še dodaja, da ni videl, da bi kdorkoli oviral evakuacijo z jemanjem prtljage: »Če so že imeli prtljago, je bila ta le majhna. Ženske torbice, manjši nahrbtniki. Nekateri ljudje so pobegnili, ne da bi vzeli karkoli, to sem videl na lastne oči.«

AP

Stevardesa Tatjana Kasatkina je za Lenta.ru povedala, da so ljudje začeli vstajati s sedežev že med pristajanjem, ko so hiteli telefonirati sorodnikom in jim sporočali, da je letalo zajel ogenj. »Vse se je dogajalo tako hitro, da nismo imeli niti sekunde za razmislek. Potnike sem spravljala proti izhodu. Vsakega sem povlekla za ovratnik, da ne bi upočasnjevali evakuacije.«

»Jaz sem šel zadnji iz letala. Za menoj ni bilo več nikogar …« pa je povedal Oleg Molčanov, ki je sedel v 12. vrsti.

»Mislim, da je toliko ljudi umrlo zato, ker je ogenj zajel zadnji del. Zadnji izhod se ni odprl, ampak ljudje so upali, da bodo lahko pobegnili skozi najbližji izhod. Mislim, da potniki zadaj preprosto niso imeli možnosti, da bi se rešili. Dihali so ogljikov monoksid, povsod je bil kerozin. Samo tisti, ki so tekli naprej, so lahko preživeli. Tistim zadaj ni bilo rešitve,« je zadnji preživeli povedal.

»Nisem videla množičnega prerivanja med evakuacijo. Spomnim se ljudi, ki so se plazili, da bi prišli do izhoda. Če sem iskrena, je mene rešila stevardesa,« se spominja Marina Sitnikova. Na neki točki je izgubljala zavest in ni vedela, kaj bi naredila. »Hitro! Hitro! Sledila sem glasu in v sebi našla moč.«

Xinhua /Global Look Press

»Vsi krivijo reševalno ekipo, toda po mojem mnenju so svoje delo opravili izvrstno. Nihče ni mogel vedeti, kje bo letalo pristalo in da ga bo zajel ogenj. Nič ni namigovalo, da bo prišlo do takšne katastrofe,« pravi Dmitrij Harinin.

Oblasti izvajajo preiskavo dogodka in iščejo vzroke za katastrofo, med možnostmi se omenjajo tehnične težave letala, neugodni vremenski pogoji in nepravilno ravnanje pilota. Javnost čaka na končno izjavo. Medtem je na Change.org že bila objavljena peticija, da se v Rusiji prepove letenje z letalom Suhoj Superjet 100, ugotovi težave z letalom in krivce privede na sodišče.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.