Nravstvennost' je ruska beseda, ki je nekje vmes med etiko in moralo. V ruski eksistenci je prisotna že stoletja. Spomni na situacijo, ko dolžnost naroča eno, telo in duša pa hočeta ravno nasprotno. Za Rusijo je to kar nekakšen modus operandi.
Spomnim se prijatelja, kako me je čudno gledal, ko sem ga vprašal, ali je užival v seksu z dekletom, s katerim bi z veseljem imeli avanturo vsi v naši skupini. Uspel je izreči šokantno izjavo, da bi bilo bolje, če se ona ne bi ogrela zanj. Po prvotnem šoku sem ga želel kar udariti: »Čakaj malo! Rekel si, da je nisi hotel imeti tam? Ampak, ali si vsaj potem bil z njo?« Ob njegovih odgovorih sem kar izgubljal sapo. Tale fant je bil v najživahnejših letih svojega življenja, odlično je izgledal, imel je sijajno službo (pravnik), in ni maral oralnega seksa. Pod takšnimi pogoji ti je usojeno, da ostaneš brez hlač. Kaj bi še skrival?
Enako me je presenetila kolegica, ko mi je povedala zgodbo o menedžerju iz IT-podjetja, s katerim je bila nekaj časa. Bil je privlačen, visok, rad je imel cigare in izžareval je možato energijo. Izkazalo se je, da se je bal poljubljanja, da je bil obupen v predigri in da se je hvalil o svojih podvigih, ko se ni kaj prida izkazal, ko je poskušal narediti udobno običajno pozo v postelji.
Ob tem mi v glavi odmevajo članki s feministično usmerjenih spletnih strani o Rusinjah (včasih tudi tujkah ali ženskah mešanega porekla), ki vztrajno zavračajo seks z ruskimi moškimi. Razloge je mogoče povzeti takole: so romantični, privlačno agresivni in izražajo zanimivo možatost, ampak so bili nesposobni seksualne komunikacije, ko je bil čas za to. Seks je bil pogosto neroden.
Precej trmasto se je prijel mit, da »Rusi so obupni ljubimci«, in zaenkrat še kar ne izgine. To je posledica več različnih razlogov in družbenih dejavnikov.
Pred enim letom več članov ruskega kolektiva Seksprosvet (Seksualna prosveta) ni moglo dobiti dovoljenja za organizacijo javnega predavanja v moskovskem parku Muzeon. Gre za skupino mladih psihologov in sociologov, ki želijo popularizirati tematiko kakovostnega spolnega življenja. Ampak oblasti niso imele posluha. V ruski družbi prevladuje prepričanje, da seks ni preveč »družini prijazna« tema, pač pa nekaj perverznega. Naj te teme raje razčistita dva človeka v sobi, razmišljajo ljudje.
Ampak kje ta dva človeka pridobita znanja in veščine? Zakaj sploh ruska družba seks enači s promiskuiteto, če od tam sploh pridejo otroci, za božjo voljo? Ruska vlada poje hvalnice rodnosti ob vsaki priložnosti. Zakaj potem noče, da bi bili njeni ljudje bolj svobodni pri svojem ljubljenju?
Iskreno rečeno, nimam odgovorov. Edinkrat, ko so sodobni Rusi sploh uradno obravnavali spolno vzgojo, je bilo sredi 90-ih med Jelcinom, med tistim kratkim obdobjem amerikanizacije. Prejšnji val liberalizacije je bil še v davnih 20-ih, ko je Vladimir Lenin hotel, da bi ljudje seksali zaradi užitka.
Program iz 90-ih, ki ga je predlagala direktorica Inštituta za mladinsko psihologijo Marina Bezrukih, je takoj naletel na odpor Cerkve in večjega števila medijev. Politični proces je bil že od začetka obsojen na poraz. Šolam so predstavili pet »alternativnih programov«. Ampak do leta 1997 so številni napadi v medijih ter vsesplošen vik in krik Ruske pravoslavne cerkve idejo spravili v grob.
Ruska pravoslavna cerkev je pomemben akter v naši (sekularni!) državi. Dokument Škofovskega sveta iz leta 1997 je navajal, da bi lahko bila ogroženost »nravstvennost'« Rusije, če bi otroke poučevali o spolnosti. Spolna vzgoja naj bi rušila njihovo osebnost, je trdil dokument. Pozneje, med eksplozijo virusa HIV leta 2007, je Cerkev, ki si je pridobila štipendijo Združenih narodov, promovirala idejo, da je »rešitev mogoče najti samo v zvestobi svojemu možu oziroma ženi do smrti ter vzdržnosti pred poroko«.
Še leta 2013 je varuh otrokovih pravic Pavel Astahov zatrdil, da spolna vzgoja nikoli ne bo del ruskega učnega programa, dokler je on na funkciji.
Mnogi Rusi so danes v neprijetnem položaju, saj nočejo izpasti niti kot »perverzneži« niti kot »občutljivci«. Še naše seks blogerke veljajo za »provokativne«, ko pravijo, da so orgazmi zdravi, v naši zasebniški krščanski naciji. Uporaba besed v prevladujočih javnih občilih to jasno odraža. Seks da je nekaj pokvarjenega, ne nekaj zdravega.
V resnici je Rusija po seksualni aktivnosti v svetovnem vrhu. Po podatkih britanskega proizvajalca kondomov International Group je Rusija na lestvici druga, takoj za ZDA. Druga študija, ki jo citira factsanddetails.com, trdi, da imajo danes 16-letni ruski fantje dvakrat toliko spolnih partnerjev, kot so jih v istih letih imeli njihovi očetje. Pri ženskah pa je ta razlika kar petkratna!
Davnega leta 1991 je Vseruski center za raziskovanje javnega mnenja izvedel anketo o odnosu do promocije spolnosti med mladimi. 60% anketirancev je idejo podpiralo, leta 1997 pa celo 80%; od tega 90% med mladimi iz 7.-9. razreda in njihovimi starši.
Vse skupaj spremlja epidemija gledanja trde pornografije, ki je vlada noče regulirati. Skoraj vse naše porno zvezde gredo v prostovoljno izgnanstvo, ker država pozna samo nezakonito pornografsko produkcijo, čeprav ruska kazenska zakonodaja nikjer ne navaja, kaj bi bila »zakonita« in kaj »nezakonita« pornografija. To je čista siva cona.
Kljub vsemu se nadaljuje poblagovljenje ženske seksualnosti v filmih, TV reklamah in vseh vrstah zabavnih vsebin. Rusija je do vrata v seksualnih sugestijah, ki jih naši Bogu poslušni možgani prejemajo že od otroštva. Samo za denar gre, ne glede na to, koliko vlada in Cerkev nasprotujeta spolni svobodi. Seks se pač prodaja.
Prepričan sem, da samo to sprenevedanje, to teatralno zanikanje ovira zdrav razvoj naših romantičnih odnosov in ohranja arhaične oblike nadzora.
Zdrav seks spodbuja trajen odnos, Rusi pa obožujejo koncept romantične ljubezni. Sedaj, ko ni več sovjetskih ekonomskih verig in so tudi ženske postale najboljše na kariernih lestvicah, pogosto nastaja zmeda, ki je na Zahodu ne poznajo. Množice še vedno ne razumejo romance brez lastnine.
Odvisnost od pornografije in poblagovljenje seksa v množičnih medijih se prepletata s sovražnostjo do seksa kot izraza intimnosti. V času seksualne osvoboditve pod Leninom so seksualno svobodo za kratek čas določale naravne potrebe ljudi. Ampak Leninove feministke so gradile na zelo zadržani caristični preteklosti, ki je spodbujala neomejen patriarhalni despotizem ter arbitrarno prevlado in zasužnjenje vseh članov družine s strani moškega, kar je veljalo za naravno stvar.
Danes, skoraj 30 let po razpadu Sovjetske zveze, Rusija še vedno poskuša izbrisati rimski model »patra familiasa« iz svojega kulturnega DNK, po katerem naj bi bila ženska nekakšno »hudičevo orodje«, »zapeljivka«, ki je potrebna za uživanje in reprodukcijo.
V naši državi je spodobnost sebe in drugih tesno povezano z religiozno avtoriteto. Problem dodatno otežuje oblast, ki jadra na valovih tradicionalnosti in jo uporablja za poenotenje svoje velikanske države. Ruska pohota obstaja sočasno z zunanjo zaprtostjo in sramom. Skačemo med enim in drugim. Ali je seks ocenjen kot preveč površen ali pa kot preveč neprecenljiv – in to počne ena in ista oseba.
Vodilno počelo naše kulture je možatost, katere nosilci so moški. Sam po sebi se poraja problem: v tradicionalnih kulturah moški pri zmenkih pogosto pretiravajo pri poudarjanju svojih romantičnih namenov, da bi v resnici zadovoljili svoje osnovne potrebe. Po naravni poti se tako razvije nezaupanje do žensk, s tem pa romantični odnosi postanejo igra zavzetosti in razmerij moči … ter varanja.
Ta protislovja je lepo prikazal že naš veliki pisatelj in dramatik Anton Čehov v kratki zgodbi Ariadna. »Nismo zadovoljni, ker smo idealisti. Od bitij, ki nam dajo rojstvo in ustvarjajo otroke, hočemo, da so višje od nas, višje od česarkoli na Zemlji. Ko smo mladi, romantiziramo in idealiziramo tiste, ki jih ljubimo, ljubezen in sreča sta za nas sopomenki. Pri nas v Rusiji zakon brez ljubezni prezirajo, čutnosti se posmehujejo in imajo odpor do nje. Najuspešnejši so vsi tisti romani in zgodbe, kjer so ženske lepe, poetske in povzdignjene,« je pisal Čehov. Ampak:
»Ampak težava je naslednja. Kakor se poročimo ali odpeljemo k sebi žensko, imamo potem čez nekaj let občutek razočaranosti in prevaranosti. Poskušamo z drugimi ženskami in smo zopet nezadovoljni, prestrašeni. Na koncu se uspemo prepričati, da so ženske lažnive, plehke, naivne, nepravične, neizobražene, krute, skratka da so bistveno nižje kot mi, moški.«
Ko ni uradne podpore seksu kot zdravi, terapevtski komunikaciji med enakopravnima človekoma, mnogi Rusi »stare šole« ne morejo umakniti ženske z vrha piedestala. Če se ženska malenkost ne sklada s tole klasično predstavo, je avtomatično kurba.
Nihče ni varen pred globalizacijo, ampak v primeru Rusije je to dobro. Izumrtje grozi dinozavrom z njihovimi starimi predstavami o servilnosti žensk in družini kot nekakšni verski dolžnosti.
Sociologa Ilja Markin pravi, da se »od spodaj« pojavlja nova državljanska zavest. Stvari, preproste kot internet, poganjajo gibanja na vseh področjih življenja – od protestov proti korupciji v policiji do našega odnosa do sočloveka. »Mladi, izobraženi Rusi, zlasti prebivalci velikih mest, dojemajo romantične odnose kot vrsto soobstoja,« je povedal za Russia Beyond. Svet se spreminja in celo »trdnjave čistosti na Kavkazu [med muslimani] so v upadu. Vse se pomika proti popolnemu postmodernizmu«.
Stare navade »ne morejo preživeti v tekmi proti Hollywoodu in institucijam evropske kulture. Smo preko točke brez vrnitve, ko nihče več noče vrnitve arhaičnih predstav,« pravi Markin.
Kaj bi se zgodilo, če bi na oblast v Rusiji nenadoma prišla ultraliberalna vlada, Ruska pravoslavna cerkev pa bi izgubila vpliv nad narodom?
»Če bi izginila trda roka, civilizacija ne bi začela propadati, ampak bi se dejansko začela razvijati. Tako je bilo že od nekdaj, tudi med odjugo v 60-ih, perestrojko v 80-ih. Vsakič, ko je stara oblast malce izgubila svojo moč, je takoj sledila kulturna eksplozija – da, delno tudi v negativnem smislu. Ampak sčasoma vse doseže svoje ravnovesje. Danes bo najverjetneje enako.«
Markin z optimizmom pričakuje shizmo, ki se počasi že pojavlja med Cerkvijo in državo, in razvoj civilne družbe. »Demokracija pride od spodaj. Cerkev poskuša na vse pretege ustaviti ta proces,« ampak mnogi se ne dajo.
Sistemska terapevtka Marina Travkova, ki daje največ poudarka družinam, verjame, da se naš etnoreligiozni dogmatizem utrjuje z obstoječim ekonomskim sistemom. Iz vsega tega izhajata »nizka ozaveščenost« in »želja, da raje ne razmišljamo o zadevah«, ki se tičejo osebnih hotenj in globokih potreb.
Ampak za Travkovo je najbolj pereč problem v tem, da seks ostaja neopredeljen, moralo pa bi iti za komunikacijo. »Ampak če bi radi komunikacijo, moramo ozavestiti tudi to, da je oseba, s katero komuniciramo, nam enakopravna in da se moramo z njo pogovarjati ter iskati konsenz.« Dodala je še, da so stereotipi glede spola trenutno v Rusiji še premočni, da bi se lahko zgodilo kaj takega.
»Zakaj nihče ne zastavlja vprašanj glede seksa? Ker je iskren pogovor o seksu vedno pogovor o osebnih hotenjih in preferencah, lastni osebnosti in svoji pravici do vsega tega – to osebo osvobaja. Za nekatere države to predstavlja preveč svobode za posameznika.«
Preberite še:
Svobodnjaki in nudistični anarhisti: Seksualna revolucija v mladi sovjetski državi
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
