»Mačka so kirurško odprli, mu vstavili baterije in ga ožičili. Rep je služil kot antena,« je v intervjuju za The Telegraph razlagal nekdanji posebni sodelavec ameriške Centralne obveščevalne agencije (CIA) Victor Marchetti. »Opravljali so test za testom. Nato so ugotovili, da je vedno ’odšel z dela’ takrat, ko je postal lačen, zato so mu vstavili še dodatno žico.« Za operacijo z mačkami pod imenom Acoustic Kitty je javnost od CIE izvedela leta 2001. To, kar jim je takrat uspelo, je Marchetti poimenoval »grozljiva tvorba« in »ostudno«.
Projekt se je rodil v zgodnjih 60-ih. O možnih razlogih za to nenavadno idejo je pisal TIME: Sovjetski agenti so svoja skrivna srečanja v Ameriki opravljali na krajih, kjer se zadržujejo mačke – navadno v parkih in na trgih. Izkušeni agent bi zmogel opaziti drugega [ameriškega] agenta, vendar nihče ne bi posumil, da je ta agent … mačka! Tako naj bi se pojavila ideja, da se v mačke vstavi prisluškovalne naprave in se jih nauči »sprehajati« na določenih mestih. Za projekt in dresiranje živali je CIA odštela več kot 10 milijonov dolarjev.
Ko so nekoč zadevo preizkusili med pravo misijo in vohunsko mačko spustili čez cesto nasproti nekega parka v Washingtonu, jo je zbil taksi. Tako niti ni uspela priti do zahtevane točke. Misija je bila očiten neuspeh in program Akustična muca (Acoustic Kitty) so ukinili. Ko je za to izvedela javnost, se je odzvala s posmehom in kritiko zaradi mučenja živali. Ampak nekateri menijo, da so se Američani v bistvu zgledovali po Rusih. Leta 1943 se je v časopisu Times pojavil članek o mački po imenu Murka, ki naj bi med bitko za Stalingrad čez sovražne linije prenašala sporočila v sovjetski štab. To sicer niti približno ni podobno kasnejšemu Ciinemu programu, vendar so Sovjeti opravljali še druge eksperimente (na žalost nič manj krute).
Protitankovske pse so v ZSSR začeli dresirati že v 30-ih letih, med drugo svetovno vojno pa so bili prvič v akciji. Tudi njihova prva misija je bila neuspešna, a Sovjeti se niso tako hitro odrekli projektu. Leta 1942 je bilo v službi vojske 2.000 psov samomorilcev, ki so bili naučeni, da se zaganjajo pod nemške tanke.
Na hrbtih so imeli privezana eksplozivna sredstva, ki so jih nesli pod tank, ker so mislili, da jih tam čaka hrana. Pred »misijo« so posameznega psa več dni stradali, dresura pa je potekala tako, da so mu dajali meso iz spodnje odprtine na podvozju ter ga tako učili, da se ne boji zaganjati proti tanku. Ko je pes pridirjal pod tank, se je sprožilec zataknil za podvozje in sprožil eksploziv. Na ta način je sovjetski vojski uspelo uničiti 304 tanke. Leta 1943 so projekt vendarle ukinili, saj so se mnogi psi še vedno ustrašili in zbežali nazaj pod »svoje« tanke.
Poskus z morskimi sesalci se je izkazal za precej uspešnejšega. Njihova inteligenca in dovzetnost za učenje sta omogočili dresuro idealnih vohunov in varnostnikov. Delfine so učili iskati in nastavljati mine pod trupe podmornic, iskati izgubljene podmornice (da, tudi to se je dogajalo), varovati objekte in celo fotografirati. Izkazalo se je, da so delfini sposobni usmeriti objekt v določeno smer, se umiriti in z nosom pritisniti poseben sprožilec.
Prvi vojaški oceanarij s kljunastimi delfini so odprli leta 1967 v Kozaškem zalivu (Kazačja buhta) v Sevastopolu, do 70-ih let pa je zanj delalo že več deset znanstvenih inštitutov. Delfini so se zadrževali v kletkah pod vodo, od koder so lahko slišali vsak podvodni objekt v območju pol kilometra.
»Sodeloval sem na vojaških vajah, ko so delfini iskali diverzante v Sevastopolskem zalivu. Ko so odkrili potapljače, so pritisnili na posebno stikalo. Nato se je v zrak izstrelila signalna raketa, ki je dala znak za alarm. Žival se je nato obrnila tako, da je z nosom kazala v približno smer ’nepovabljenega gosta’. Zatem je delfin pritisnil na drugo stikalo in z njim odprl podvodno kletko, se pognal proti vsiljivcu in ga onesposobil,« se spominja Lev Muhametov, vodja skupine za morske sesalce Znanstvenoraziskovalnega inštituta za preučevanje problemov ekologije in evolucije pri Ruski akademiji znanosti.
Z »onesposobil« je mišljeno to, da je delfin potapljaču snel masko in ga zrinil na površino. Raziskovalci so se dolgo časa poigravali z idejo, da bi delfine usposobili tudi za ubijalske misije, vendar je praksa pokazala, da ob napadih na človeka z noži ali iglo za paraliziranje delfini doživljajo velik stres, zato so živali začele sabotirati nadaljnje operacije. Za razliko od njih morski levi in tjulnji niso imeli prav nobenih »moralnih« zadržkov, da človeka napadejo z ostrim predmetom.
O uporabi tjulnjev v vojaške namene so razmišljali že v carski Rusiji leta 1915. V treh mesecih so jih naučili delovanja proti podmornicam in iskanja torpedov, ki so jih nato vlekli na površje. A neke noči so bile živali ubite. »Dobili smo odlične rezultate, vendar je neka zla roka živali zastrupila, kar je potrdila medicinska preiskava,« je poročal dreser Vladimir Durov v glavni štab mornarice.
K tjulnjem so se vrnili kasneje. V začetku 70-ih let so jih usposobili za boj proti diverzantom samo z uporabo zob, tako da so grizli cevke na dihalnih aparatih ali napadli potapljače kot psi, je v nekem intervjuju razlagal dreser Viktor Ganičkin.
Danes je to področje vojaške dresure praktično ustavljeno. Z delfini, kiti in tjulnji sicer še vedno delajo, vendar ne za bojne, ampak v miroljubne namene. Čeprav nekateri dvomijo v izključno miroljubne namene ruskih dreserjev: Norvežani so na primer pred časom ulovili belega kita s pritrjenim pasom za kamero z napisom »oprema iz Sankt Peterburga« in posumili, da gre za vojaškega vohunskega kita.
Preberite še:
Štirinožni policaji: Katere pasme psov uporablja ruska policija?
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
