Kako je letališče postalo novi dom medvedka Mansurja

Andrej Ivanov
Mansur se v prostem času rad vozi naokoli s tovornjakom, njegovi najboljši prijatelji so piloti, nekoč pa se je celo popeljal v letalu.

Nekega dne se je na letališče Orlovka v Tverski regiji zatekel medvedji mladiček. Nihče ne ve, kako se je znašel tam, a najverjetneje se je izgubil na poti v gozd med iskanjem svoje mame. Kakorkoli že, lakota ga je spodbudila, da se je kljub nevarnosti približal človeški naselbini.

Piloti ga niso spodili, pač pa so ga, prav nasprotno, sprejeli medse. Dali so mu hrano in zavetje ter nato razmišljali, kaj z njim storiti naprej. Poimenovali so ga Mansur, kar je altajska različica beseda Miša, ki v ruščini pomeni »medvedek«, obenem pa je okrajšava imena Mihail (lastnik letališča je bil prav tako z Altaja). Na letališču je medvedek kmalu našel nove prijatelje. Najbližje si je s pilotom Andrejem Ivanovom.

Že drugič rešen

»Seveda nismo nameravali imeti medveda za hišnega ljubljenčka. Pač pojavil se je na letališču od nikoder,« se spominja Andrej. »Bil je majhen, kot kužek, morali smo ga hraniti na stekleničko. Bil je kot igračka. Prvo leto življenja so mladiči res prikupni.« Nihče ni vedel, kaj bi z njim. Vrnitev v gozd pri tej starosti bi bila zanj smrtna obsodba.

Vedel ni niti tega, da morajo medvedi pozimi spati. »Prvo zimo smo ga morali držati na toplem. Ni vedel, kaj se dogaja z njegovim telesom. Pogosto mi je zaspal v naročju,« pravi Andrej.

Nato so se delavci na letališču odločili, da bodo poiskali pomoč strokovnjakov. Ministrstvo za naravne vire in ekologijo Tverske regije jih je povezalo s človekom, ki bi moral Mansurja prepeljati v rezervat Selinger. A namesto tega ga je odpeljal v ustanovo, kjer so dresirali pse za sledenje medvedom. Ko so Andrej in ekipa izvedeli za to, so tako odšli ponj. Mansur je dobesedno skakal od sreče. »Še sreča, da nam je uspelo pravočasno. Na srečo ni nikoli izvedel, kakšna usoda ga je čakala tam,« pravi Andrej. Lastnik ustanove je predal medvedka brez ugovorov.

Mansurja so nato odpeljali nazaj na letališče, saj ni imel kam drugam. Piloti so navezali stik tudi z družino Pažetnovih, ki so znani po tem, da se ukvarjajo z rehabilitacijo osirotelih mladičev. A ti so jim povedali, da je Mansur že preveč udomačen, da bi ga na tej točki lahko izpustili nazaj v naravo.

»Ko medved sprejme človeka za prijatelja, se ga več ne boji. Bilo bi ga mogoče vrniti v naravo proti koncu prvega leta starosti in takrat bi povsem dobro zaživel nazaj v divjini, vendar je to po določenem času v družbi ljudi nemogoče. Iskal bi ljudi, in če bi zataval v kakšno vas, bi ga zagotovo ustrelili,« razlaga Andrej.

Tako je usoda hotela, da Mansur ostane na letališču. Edini problem je bil, da je postajal vedno večji in zanj v Orlovki ni bilo več dovolj prostora. Primerni kraj so na koncu našli v Kaluški regiji na ogromnem letališču Oreškovo, kjer so bile razmere primerne, da so poustvarjale Mansurjev naravni življenjski prostor gozda in planjav.

Preko prostovoljnih sredstev s crowdfundingom so mu postavili odprto ogrado. Ljudje, ki se jih je dotaknila Mansurjeva usoda, so prispevali 4 milijone rubljev. S temi sredstvi so uredili varno območje znotraj pravega gozda, kjer je Mansur lahko iskal mravlje, plezal na drevesa in plaval (pred tem so ga morali poleti polivati z vodo).

Medvedi ne pozabijo zlahka

Mansur se je hitro navadil na nov dom. Na letališču so zmeraj prisotni ljudje – varnostniki, piloti in Mansurju najljubše oskrbnice, ki ga hranijo. In tukaj je seveda še »ati« Andrej, ki pride pogosto na obisk.

»Je zdrav odrasel medved. Tehta 250 kilogramov in meri 2,5 metra v višino. Precej velik je za tri leta starega medveda. In zmeraj se hoče igrati!« pravi Andrej. »A preden grem na obisk, se zmeraj skušam pozanimati, kakšne volje je. Če je miren, lahko z njim komuniciraš, vendar ne smeš preveč ’pasti noter’, saj lahko v igri včasih preseže meje, in takrat je treba odnehati.«

Piloti so v stiku tako s Pažetnovimi kot s strokovnjaki Moskovskega živalskega vrta. Ti uporabo sile odsvetujejo. Ko je medved majhen, je človek močnejši. A žival si zapomni, kako ste ga obvladali s silo in vam bo kasneje vrnila milo za drago.

»Kolikor je meni jasno, so z medvedi, ki napadajo ljudi, nekoč v življenju neprimerno ravnali,« pravi Andrej. »Včasih se najdejo v šapah ali glavi ostanki šrapnelov, kar pomeni, da so nanje streljali, pogosto v hrbet.«

»Ekipa helikopterskih pilotov iz Magadanske regije je pred leti poročala, da so opazili dve osebi v čolnu, ki ju je ranil medved,« se spominja. »Ena je umrla na krovu, druga pa je med pričevanjem priznala, da sta bila divja lovca, ki sta streljala na medveda, medtem ko je ta lovil ribe. Pri tem sta ga samo ranila, medved pa je zbežal. A reka je naredila ovinek in medved ju je pričakal na drugi strani. Ko ju je zagledal, je napadel. Ni pozabil, kaj sta mu storila.«

Iz tega razloga se delavci na letališču trudijo, da bi Mansurja obravnavali kot sebi enakega. Nihče ga ne poskuša dresirati. »Medved ni hišni ljubljenček. Ima svoje lastno mnenje in potrebe. Z njim je mogoče komunicirati, pritegniti njegovo pozornost, podobno kot pri človeku,« razlaga Andrej.

Ljubi letala, sovraži letenje

A hkrati je življenje medveda na letališču precej drugačno od gozda. Mansur se zanima za tehnologijo. Ko je bil še mladiček, je plezal po letalih in piloti so ga enkrat celo vzeli s sabo na polet v pilotski kabini, vendar se je bal. Medvedi so na splošno plahe živali, čeprav zelo radovedne.

»Ko sem začel obračati letalo, se je prestrašil, mi zlezel na kolena, porinil glavo skozi okno in se s šapami oklenil mojega vratu. Nato sem začutil nekaj toplega in mehkega in, da, tudi precej smrdečega. Od strahu se res lahko pos*... saj veste,« se smeji Andrej. »A pet minut kasneje, nazaj na tleh, je ponovno tekal naokoli, kot da se ne bi nič zgodilo. Odločili smo se, da ga ne bomo več strašili z letenjem.«

Za razliko od letal, pa je vožnjo z avtomobilov preprosto oboževal. Andrej razlaga, da ko je bil enkrat noter, ga je bilo skoraj nemogoče dobiti nazaj ven. Ko je zagledal tovornjak, se je zmeraj zapodil proti njemu in s taco poskušal odpreti vrata.

Mansur niti pozimi ni hiberniral. Andrej pravi, da čeprav strokovnjaki niso znali pojasniti, zakaj, so hkrati zatrdili, da ni s tem nič narobe.

Vse do nedavnega je lahko Mansurja obiskal vsak, ki si je to želel, vendar se je nabralo toliko obiskovalcev, da je moralo letališko osebje omejiti obiske, da ga ne bi preveč vznemirjali. Poleg tega so mu nekateri dajali nezdravo hrano. »Ljudje so se postavili za ogrado v vrsto, kot da so pred [Leninovim] mavzolejem ali Moskovskim živalskim vrtom,« razlaga Andrej. »Zato smo se odločili, da bomo dopuščali obiske samo, če bodo ljudje tudi kaj pomagali, recimo s sobotnim čiščenjem. Na ta način so naredili nekaj koristnega in hkrati dobili priložnost preživeti nekaj časa z Mansurjem.«

Preberite še:

Kako živi ruska vas s tristo prebivalci, ki jo oblegajo volkovi

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke