Otroka, ki se je leta 1999 izgubil v Belorusiji, so 20 let kasneje našli v Rusiji

Oktobra 1999 sta se štiriletna Julija Moisejenko in njen oče odpravila na krajšo vožnjo z vlakom iz neke majhne beloruske vasice v drugo. Možakar je nekaj popil in zadremal. Ko se je zbudil, je bil prekrit z krvjo, njegova hči pa je izginila.

Po obsežni, a neuspešni iskalni akciji se je družina sprijaznila z izginotjem. Po dvajsetih letih pa je prejela sporočilo iz Rjazana v Rusiji.

Izginotje

Najprej je policija sumila očeta, vendar so ga po DNK analizi krvnih madežev kot osumljenca izločili. Moški se ni mogel spomniti, ali je padel v kak pretep, niti kakršnihkoli drugih podrobnosti.

Ministrstvo za notranje zadeve republike Belorusije

Policija je začela iskalno akcijo po vsej državi, ampak ta ni obrodila sadov. Dekličina mama je na železniških postajah lepila plakate s hčerkinim portretom, vendar brez uspeha.

Dve leti pozneje se je družina Moisejenko izselila iz svoje stare hiše blizu železniške postaje. »Nisem več mogla gledati vlakov. Preselili smo se v kraj, kjer ni bilo nikjer naokoli nobene železniške postaje,« je leta 2017 rekla Ljudmila Moisejenko, mati izginule deklice.

Knjižnična štampiljka

Istega leta sta izgubljeno štiriletno deklico našla dva policista na železniški postaji v ruskem Rjazanu, skoraj 1.000 kilometrov stran od Minska. Deklica se je spomnila samo tega, da je njeni mami ime Ljuda, očetu pa Viktor. To sta bila edina namiga, ki ju je dobila policija o morebitnem dekličinem izvoru.

»Nisem razumela, da sem iz Belorusije. Ko so me našli, sem v rokah držala knjigo s štampiljko knjižnice nekega majhnega provincialnega mesteca blizu Rjazana. Zato tudi ni mogel nihče drug uganiti, da sem iz Belorusije. Prišli so do zaključka, da prihajam iz Rjazana ali iz nekega drugega bližnjega kraja,« razlaga Julija.

Policija je štiriletnico predala lokalnemu centru za psihološko pomoč otrokom. Od tam bi morala naprej v sirotišnico, a je usoda hotela drugače.

Julija Gorina

Nova družina

Irina Alpatova je farmacevtka iz Rjazana. Ko se je njen mlajši sin rodil z resnimi zdravstvenimi težavami, je prisegla, da bo, če otrok preživi, posvojila še enega otroka iz sirotišnice. Sin je preživel in hvaležna mama je morala izpolniti svojo obljubo.

»Stopila sem do ustanove, kjer začasno nameščajo otroke, preden jih razporedijo po sirotišnicah v različnih delih države, in rekla samo: ’’Dajte mi kateregakoli otroka in ga bom vzgajala’’. Pokazali so na Julijo. Ni mi bilo treba izbirati. Od takrat živi z nami,« se je spominjala Irina.

Julija Gorina

Nova družina deklici nikoli ni prikrivala njenega izvora. Čeprav se Julija ni spominjala svojega izginotja, so ji njeni posvojitelji povedali, da se je včasih spominjala vožnje z vlakom z neznanim moškim in neznano žensko, spanja v zapuščenih zgradbah, prosjačenja na ulici in skrivanja pred policijo.

Julijin neznani sopotnik je pozneje deklico pustil na železniški postaji v Rjazanu. Njen spomin je neznanca preoblikoval v očetovsko podobo, zato je bila prepričana, da so jo njeni pravi starši zapustili.

A resnica je bila precej drugačna. »Še vedno iščem Julijo. Danes je stara 22 let,« je rekla njena biološka mama leta 2017.

Ključne besede

Julija je tako odraščala v Rusiji. Od novih staršev je prevzela družinski priimek, se vpisala na študij farmacije v Rjazanu in tudi sama rodila otroka.

Nekega petkovega večera je bila Julija doma s svojim fantom Iljo Krjukovom. »Rekla sem mu: ’’Zakaj me nihče ne išče? Ne morem verjeti, da me nihče noče.’’« Nato je fant odprl splet in vpisal »deklica, 4 leta, izginula«.

Rezultati so se pojavili takoj. »Začela sem prebirati zadetke in spoznala, koliko je bilo podobnih primerov. Začele so mi teči solze,« razlaga Julija.

Ilja Krukov

Ministrstvo za notranje zadeve republike Belorusije

Punca je raziskovala po spletu, vendar nikoli ni uporabljala virov izven Rusije, najbrž je vpisovala tudi napačne ključne besede. Njen fant Ilja je bil pri tem precej uspešnejši.

Ponovno snidenje

Par je navezal stike z lokalno policijo v Belorusiji in pridobil telefonsko številko ter nekaj fotografij domnevnih Julijinih bioloških staršev.

»Vedela sem, da ju je policija obvestila o meni, a sem bila kljub temu zelo živčna,« je priznala Julija.

Kmalu je zazvonil telefon. Bil je klic iz Belorusije.

Ministrstvo za notranje zadeve republike Belorusije

»Dobila sem klic ženske, ki je rekla, da je zelo vesela, da so me našli,« se spominja Julija svojega prvega pogovora z biološko sestro. »Nato je dala slušalko mami. Jokala je in mi rekla, naj se zahvalim svojim posvojiteljem.«

Kmalu je Julija s fantom odšla v Belorusijo, kjer je spoznala svoja biološka starša. Test DNK je potrdil družinske povezave.

Danes Julija živi v Rjazanu in se ne namerava preseliti v Belorusijo. Toda njeno življenje se je obrnilo na glavo. Zdaj vsako jutri prejema sporočila iz Belorusije: »Dobro jutri naši hčerki in vnukinji.«

Preberite še: Zabrisane ruske lokacije na Googlovih in Yandexovih zemljevidih

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.