Zakaj se Rusinje zaljubljajo v zapornike?

Andrej Lukovski/Sputnik
Zakaj se Rusinje zaljubljajo v zapornike, in to take, ki niso prav nič podobni Leonardu DiCapriu?

22-letna blondinka vstopi v majhno sobo. Sname si puhovko in stiska jo od mraza, saj je zunaj december, medtem ko je ona oblečena v belo obleko in ima gole pete. Tukaj ne skrbijo preveč za ogrevanje.

»No, kje je tale vaš ženin, hitreje!« odrezavo komandira matičarka. Nevesta se nanjo prav nič ne ozira, samo še močneje stisne v roki preprosta zlata prstana, ki ju je kupila s svojim denarjem.

Ko sodelavec Zveznega urada za izvajanje kazni pripelje blondinca in mu sname lisice, ona kar izgubi dar govora. Deklica prvič vidi svojega ženina, ko ni oblečen v zaporniška oblačila, ampak v črno obleko s kravato.

Poroka med mlado delavko tiskarne in lopovom, obsojenim na večletno zaporno kazen, je potekala v pomožnem prostoru kazenske kolonije v Voronežu (250 km proč od Moskve), ki je ločena od preostalega sveta z bodečo žico. Sorodnikov ženina in neveste ni bilo.

»Meni je bilo vseeno, da je to kolonija in da ni bilo mame. Jaz sem ga ljubila in vse to mi ni bilo pomembno. Bila sva kar zmešana od sreče,« se Anastazija spominja svoje poroke.

Novopečeni mož Vladimir je dobil dovoljenje, da z ženo preživi tri dni. V sobi z golimi stenami, staro škripajočo posteljo in skupno kuhinjo (tako v ruski kazenski koloniji izgledajo prostori za daljša srečanja zapornikov z bližnjimi, op. ur.) sta preživela svojo prvo poročno noč.

Soba za srečanja zapornikov z bližnjimi

»Srečno« naključje

Vladimirja in Anastazija ni združila usoda, ampak neprevidnost. 19-letni fant je hotel poklicati svojega prijatelja (s podkupnino je dobil dovoljenje uprave za dostop do telefona), ampak se je zmotil v eni številki in slišal prijeten ženski glas.

»Všeč mi je bil njegov bariton, zato kar nisem hotela odložiti slušalko. Spomnim se, da sva se pogovarjala pol noči,« pripoveduje Anastazija.

Dejstvo, da je bil zapornik v koloniji, je ni spravil s tira. On tega ni niti skrival in ji je takoj opisal svojo situacijo: zadevo mu je podtaknil najboljši prijatelj, ki je bil prav tako obtožen kraje. Ampak fant je še mlad, vsak lahko naredi napako, je si je govorila Anastazija.

En mesec po prvem klicu se je Anastazija pripeljala iz Moskve v kolonijo v Voronežu za kratko srečanje. Skozi steklo je videla mladeniča in dojela, da se ni zmotila. Že prej je padala na visoke modrooke blondince.

»Kmalu je bilo moje stanovanje polno njegovih pisem. Pisal je, kako me ljubi in kar ne more dočakati srečanja z menoj. Poslal je čudovite razglednice, celo moje portrete je risal. Takrat se mi je to zdel višek romantike,« se spominja Anastazija.

Nikoli ni prosil, da bi kaj poslala nazaj, toda Anastazija je moškega vseeno razvajala z dragimi siri, klobasami, čajem in cigaretami.

Čez eno leto je par uprizoril poroko. Eno leto in pol po njegovem izpustu sta skupaj odšla od Moskvo in začela novo življenje.

Poletna romanca

Takim dekletom, kot je Anastazija, v ruskem zaporniškem žargonu pravijo ljubimki in ždulji. Obstaja pa tudi še en tip žensk – zaočnici.

Anastazija je iz prve kategorije, ker je spoznala zaporniškega moža po naključju, v drugo kategorijo pa spadajo ženske, ki namerno iščejo zapornike na spletu. Na ruskem družabnem omrežju VKontakte na to temo obstaja vsaj deset skupnosti, v katerih zaporniki objavljajo ženitvene oglase. Na enega od teh se je odzvala tudi Natalija, 19-letna študentka pedagoškega inštituta.

»Vedno so mi bili všeč starejši moški, zaporniki pa so se mi vedno zdeli seksi. Mogoče zato, ker je tudi moj oče sedel, kdo bi vedel,« ocenjuje Natalija.

Njen 45-letni ljubimec je pogosto dajal pritožbe o drugih zapornikih na upravo zapora, zato je včasih celo smel iti onkraj meja kolonije. Njuno prvo srečanje se je končalo s seksom v zapuščeni lopi blizu kolonije.

Natalija mu ni prinašala darilc, on pa jo je kdaj pogostil s sladoledom in cigaretami ter ji ob tem pripovedoval o zaporniškem redu. O svojih kaznivih dejanjih ni rad govoril, pri seksu ni dovolil eksperimentiranja. Po njenih besedah je bil v postelji precej trd, ampak njej je bilo to všeč.

Njuni odnosi so trajali eno poletje. Konec poletja je z neznane številke dobila sms, da so ga že izpustili, kar se je njej zdelo čudno. Govoril ji je namreč, da je bil obsojen na vsaj pet let in bi tako moral sedeti še vsaj dve ali tri leta. V sporočilu je bil naveden tudi naslov, na katerega naj pride. Izkazalo se je, da je to staro enosobno stanovanje v petnadstropnem bloku.

»Namesto njega me je tam čakal drug moški. Izkazalo se je, da je na mojega ljubimca že čakala žena, on pa je po izpustu pustil mojo številko enemu od svojih sojetnikov iz celice. Močno sem se ustrašila, a me je po mojih ugovorih izpustil. Še dobro, da je bil tam samo en človek in ne deset,« se spominja Natalija.

Od takrat zapornikom več ne zaupa in se je iz takšnih skupnosti izpisala. Pravi, da oni tako in tako potrebujejo samo seks, ljubezni in osebnega razvoja pa niso sposobni. »Sicer tudi od običajnih moških ne morem veliko pričakovati, vsi so isti,« dodaja.

Sočutje in občutek varnosti

Mnoge ženske so nagnjene k sočutju, ocenjuje psiholog Sergej Simakov. »Redkokomu je žal za zapornike in ženske to vlogo prevzamejo nase. Kaj pa, če je on obsojen po krivem ali je prevzel vso krivdo nase, da bi obvaroval svoje tovariše? Potem je on dober človek, ki ga je potrebno podpreti in mu prisluhniti,« opisuje razmišljanje psiholog.

Nekatere ženske tudi zadovoljujejo izkazovanje moške moči in volje, ukazovanje in prisila. »V ženskem idealu pravega moškega sta še danes prisotna agresija in nasilje. Takšni moški dajejo občutek varnosti, ampak v resnici to ne drži,« trdi Simakov.

Vrtenje v krogu

Tudi Anastazija in Vladimir nista srečno zaživela novo življenje.

»Obljubil je, da si bo našel službo, ampak zapornikov skoraj nihče ne vzame. Kmalu se je znova povezal s prijateljem, ki mu je podtaknil zadevo, in začel krasti. Ob tem je živel na moj račun,« tarna Anastazija. Ona je medtem pridobila pravna izobrazbo.

Eno leto pozneje je Vladimir spet šel v zapor za dve leti zaradi kraje. Anastazija ga je spet čakala, premočno ga je ljubila. Ampak kakor so ga izpustili, je spet začel krasti, zato se je odločila za ločitev. Njemu je bilo že vseeno.

»Jaz sem že uspela dobiti pravniško službo in sem začela delati na področju nepremičnin. Medtem se on ni razvijal v prav nobenem smislu, samo vrtel se je naprej v istem krogu,« pripoveduje Anastazija.

»Morate imeti v mislih, da zapor spremeni psiho človeka. Zapornik se lahko vrne v normalno življenje, takšne zgodbe sem slišala, ampak pri meni se ni izšlo. Mogoče bo komu drugemu uspelo,« sklene Ansatazija.

Ona dopušča možnost, da oseba razvije resne odnose z zapornikom, ki niso nič drugačni od običajnih ljudi. Je pa za to potrebno še več skrbi in podpore, med drugim psihološke.

Preberite še: Zakaj raje nikoli ne recite »hvala« v ruskem zaporu  

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke