Kako živijo majhna staroselska ljudstva na Altaju (FOTO)

Sklad Nikolaja Rastorgujeva
Potomci staroselskih nomadov ohranjajo jezik in tradicije svojih prednikov ter verjamejo v zdravilno moč tajge.

Republika Altaj v južni Sibiriji med etnografi velja za »križišče civilizacij«. Tukaj še dandanes živi množica maloštevilnih staroselskih ljudstev, potomcev nekdanjih nomadov, o katerih pa raziskovalci zaradi težko dostopnega terena še vedno ne vedo mnogo. Altaj je prekrit z gorami in gozdovi, naselja pa so med sabo precej oddaljena. Verjetno je prav to pomagalo tem narodom pri ohranjanju svojih korenin.

Poleti 2019 se je ekipa Podpornega sklada Nikolaja Rastorgujeva za radio, televizijo in multimedijo podala v odpravo na Altaj s ciljem izvedeti, kako živijo domačini in kako so uspeli ohraniti svoj jezik, običaje in verovanja.

Najpomembnejši pojem za Altajce je seok (klan). Vsi pripadniki altajskih ljudstev spoštujejo svoj seok in ohranjajo njegove tradicije, kot so čaščenje prednikov, kolektivna skrb za bolne ali šibke sorodnike, skupne pogrebne slovesnosti in poroke. Obstajajo tudi prepovedi za sklepanje zakonov med mladimi znotraj istega klana.

Telengiti in Teleuti sta dva altajska naroda, ki živita na jugu republike ob meji z Mongolijo. Pripadniki obeh so potomci turkovskega plemena Tele.

Kraj Bidinov, pisatelj z nazivom »zaslužni učitelj Rusije«, je že leta 1966 na Altaju odprl lokalni zgodovinski klub, nato pa je bil v vasi Kokorja blizu mongolske meje osnovan zgodovinski muzej Telengitov. »Če ne poznaš zgodovine svojega ljudstva, potem si nihče,« pravi. »Naši starši in stari starši so sledili obredom svojih prednikov in svojim otrokom priučili spoštovanje do teh krajev. Za nas Altaj ni samo domovina, ampak je tudi naš bog in stvarnik. Zakone narave je treba spoštovati.«

Altajska ljudstva po tradiciji častijo duhove narave. Etnografi temu pravijo tengrijanstvo. Altajske gore so živi duh, Zemlja pa poseduje spomin in um. Kljub močnemu vplivu pravoslavja (mnoge domačine so krstili že v 19. stoletju) se po vaseh še danes prakticira šamanizem. Šamani so opravljali obrede celo v sovjetskih časih, čeprav naskrivaj. »Šamani lahko pomagajo komurkoli. To so ljudje z nadnaravnim karakterjem, ki služijo drugim ljudem, povezujejo spodnji in zgornji svet. Šaman lahko že s posedanjem doma prepotuje ves svet. Z njim se je prepovedano prepirati,« pravi Bidinov.

Vjačeslav Čelutev je šaman naslednik. »V mojem klanu so vsi šamani. A tega te ne učijo, ne obstaja šole za to. Ko sem imel 16 ali 17 let, sem začel prejemati znamenja [od duhov]. Takrat še nisem ničesar vedel in sem se bal. Niti spati nisem mogel, ker so me ponoči obiskovali. Nekoč bi me preprosto odvedli v psihiatrično ustanovo, a jaz sem poznal prihodnost in opozarjal ljudi.«

Dobrinja Satin se ukvarja s tradicionalno altajsko glasbo. »Moj instrument se imenuje topšur. Nanj igra kajči – pripovedovalec, ki pripoveduje altajske epe. Topšur pripovedovalcu pomaga, da pade v nekakšen trans. Naši epi so zelo dolgi. Pred začetkom pripovedovalec prosi instrument, da mu pomaga in topšur ga nato odvede v ta svet.«

Na severu Altaja živijo Kumanditi, Tubalari in Čelkani – turkovsko govoreča ljudstva ugrofinskega porekla. Sami sebi pravijo »ljudje tajge«. Čelkani še dandanes uporabljajo tradicionalne načine ribolova.

Marija Kizajeva: »Naši predniki Tubalari so bili poljedelci. V sovjetskih časih je obstajal plan za količino krompirja, pese in čremze, ki jo je bilo treba dostaviti v kolhoz. Spomnim sem, kako je mama krtačila krzno in mi šivala obleke in kape. In če se je pripetila kakšna nesreča, so prosili za pomoč gore,« pravi. »Naši predniki so zaupali tajgi in tudi jaz ji zaupam.«

Ivan Čerlojakov, učitelj zgodovine in družbenih ved iz vasi Tondoška, 120 km vzhodno od prestolnice Gorno Altajsk: »Naša vas je kraj, kjer tesno skupaj živijo bratranci in sestrične. Verjamejo, da so potomci ljudi, ki so preživeli vesoljni potop na splavih, ko je voda segala do vrha gore Salop. Ko je voda odtekla, so se naselili ob njenem vznožju.« Čerlojakov pravi, da je krščene Altajce doletela težka usoda: »Za Ruse so ostali Altajci, za druge Altajce pa so prenehali biti del njih. Tako so se krščeni Altajci hoteli dokazati, da so bolj ruski od Rusov, zaradi česar so se jim ti posmehovali.«

Poleg majhnih ljudstev na Altaju obstaja tudi nekaj staroverskih skupnosti. Ena takšnih naseljuje Ujmonsko dolino, kjer vzrejajo marale (vrsto lokalnega jelena).

Preberite še:

Jakutsk: Kaj početi v prestolnici večno zamrznjenih tal?

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke