Zadnjih 7 let v glavnem delam od doma. Poleg tega večino časa ne delam od doma samo jaz, temveč tudi moja žena. In ne živiva v večsobnem stanovanju, temveč v majhni garsonjeri, kjer se ne morete skriti drug pred drugim... Zato želim v luči nedavnih dogodkov deliti svoje izkušnje, kako zmanjšati stres med istočasnim delom dveh ljudi v omejenem prostoru.
Glavni problem izhaja iz pomanjkanja meje med delovnim časom in vsakodnevnimi opravili ter spremljajočimi vlogami.
V prvi vrsti vsakdanji kontekst hitro preide v delovni, saj na žalost obstaja ustaljen vzorec: ko ste doma, ne delate. Zato se vam zdi, da če je partner doma, je torej zmeraj na voljo za vašo pozornost. In najbolj nevarno je, da se tudi drugemu partnerju začne enako dozdevati.
Ker vaša psiha meni, da so pogovori z ljubljenimi pomembni, se začne konflikt prioritet iz različnih življenjskih sfer. Potem ko zaslišite kakšno prošnjo glede vsakdanjih opravil, jo želite takoj izpolniti ali pa se vsaj potrudite, da ne bi tega pozabili. Ko na primer med delom slišite besedno zvezo "je treba plačati položnice...", boste skoraj zagotovo preusmerili pozornost iz delovnega procesa na obdelavo te zahteve. Najpogosteje ljudje na takšno "invazijo" reagirajo hitro in preprosto - z ostro pripombo kot "a ne vidiš, da delam?!" Takšno obnašanje lahko seveda deluje - vendar le na kratek rok in ob večkratnem ponavljanju verjetno poveča stopnjo napetosti med partnerjema.
Po drugi strani pa na vas preži manifestacija delovnega konteksta v domačem odnosu. Vsak od nas ima svoj način dela in večina ljudi v vsakdanjem življenju ima precej slabo predstavo o delovnem načinu svojih bližnjih.
Predstavljajte si, da ste nenadoma prišli v pisarno svojega partnerja in ga opazujete, kako dela. Iz vaše strani se lahko zdi, da ne dela prav - neučinkovito, premalo samozavestno, prenagljeno itd.
Narašča divja skušnjava, da bi mu svetovali in ga podučili. Najbolj grozno pri tem je, da želite svetovati tukaj in zdaj - pogledati partnerju čez ramo in dejati, "to lahko narediš tudi drugače, daj, da ti pokažem." Ni treba posebej poudarjati, da takšno vedenje dojemamo precej vsiljivo.
Naše projekcije v zvezi s "odlašanjem" tukaj še bolj izstopajo. Lahko se vam zdi, da vaša ljubljena oseba samo pije čaj/visi na Instagramu/gleda oddaje. Obstaja nevarnost, da postanete strog starš, ki želi nenehno kontrolirati drugega pri njegovem delu in ga zaščititi pred vsemi skušnjavami.
No, češnja na torti pa je želja, da bi drugega zaščitili pred zlobnimi kolegi/ šefom/izvajalci. To še posebej velja za moške, ki si prizadevajo zaščititi svoje "nemočne in šibke ženske." Na splošno dobronamerno...
Bistvo zgornjih težav se zaključuje v nejasnih mejah med dvema različnima kontekstoma in vlogama. Iz tega bistva tudi izhaja rešitev - poskušati čim bolj ločevati med tema dvema kontekstoma.
Najenostavneje in najbolj učinkovito je, da postavite mejo med temi procesi v prostoru in času. Če imate priložnost, se v času dela razporedite v različnih prostorih. Če ne gre, pa vsaj poskusite najti svoj kotiček, kjer se vajini vidni polji ne bosta tako križali. Če lahko poslušate glasbo med delom - si nataknite slušalke.
Pomembno je tudi določiti urnik, saj se najpogosteje težave pojavijo v trenutkih preklopa med delovnim in vsakodnevnim načinom: na začetku in na koncu delovnega dne, pa tudi med odmorom za kosilo.
Slednje je še posebej težko, ko gre za skupno kosilo - eden od vaju je že končal z delom in začne kuhati (ali naročati hrano), drugi pa je še vedno zaposlen. Najbolj uničujoče vojne se zgodijo na prazen želodec, bodite previdni.
Zgornji ukrepi so dovolj za odstranjevanje večine simptomov. Kljub temu pa je za uveljavitev teh pravil vredno vnaprej pojasniti partnerju, zakaj je to potrebno. In kar je najpomembneje: sporočiti, da vaš odklop v delovnem času še ne pomeni, da ga manj ljubite in spoštujete. Nasprotno, želite ohraniti tisti del odnosa, ki vam je tako pomemben.
Da bi se izognili preostalim simptomom, je vredno pogledati globlje. Pravzaprav so nejasne meje velika nesreča v odnosih, obojestranska sposobnost njihovega postavljanja pa je zelo dobra šola za odnose.
Zato je najpomembnejše, če se zavedate, da imate pred seboj drugačno osebo, s svojimi potrebami, lastnostmi in pravicami. Ne glede na to, kako blizu vam je, je nimate v lasti in ji ne morete diktirati svojih pogojev. Vse, kar lahko storite, je, da ji pravilno izrazite svoje želje in bolečine in računate na njeno sodelovanje.
Prvič, izražajte svoje želje neposredno, brez namigov ali ugibanj. Če želite nekaj od partnerja, povejte. Ne bi smeli pričakovati, da bo o tem sam ugibal. To je glavni vzrok za konflikt. Hitreje in bolj nazorno kot izrazite željo, hitreje se vam bo izpolnila (ali pa boste zavrnjeni in boste iskali drugo rešitev).
Drugič, če pride do napetega trenutka, ga ne poskušajte razčistiti takoj. Veliko bolje bo razpravljati o tem, ko se bodo razmere nekoliko utišale. Nima smisla pihati v žerjavico.
Tretjič, če želite izraziti svoje stališče do neprijetnega vprašanja, poskusite začeti tako, da izrazite svoje občutke glede tega. Na primer, recite: "Zelo mi je težko, ko ti ne morem dati svoje pozornosti. V tistem trenutku sem... ".
"Na živce mi gre" in "moti me" sta tudi občutka, toda pod njimi je skoraj vedno kakšna bolečina ali nezadovoljena potreba, zato - če le zmorete - poskusite videti globlje od svoje jeze. Tako bo ljubljena oseba hitro razumela, da se zadeva ne tiče samo njega, ampak tudi vaših reakcij.
Na koncu želim povedati, da je trenutna situacija odlična priložnost, da izveste več o nekom drugem in s tem tudi o sebi. To je prestop odnosa na novo, globljo raven. In kdo ve, morda vas bo takšen preobrat pripeljal do tega, da se boste odločili za skupen posel.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
