Preprosta lesena koča sredi podeželja: dva majhna fantka in deklica, oblečeni samo v spodnjice, se igrajo v sobi, polni igrač, knjig, glasbenih instrumentov in športnih pripomočkov. Najstarejši, štiriletni Aljoša, rešuje matematične enačbe na tablici. Leto in pol stara Olja se je pravkar naučila hoditi in visi z vadbene palice, ki je pritrjena na zid.
Otroci hitro menjavajo aktivnosti – zdaj plezajo po zidni lestvi, nato začnejo v svoji majhni delavnici izdelovati igračke s pomočjo prave žage. Mama se ob pogledu na vse to ne zdi preveč zaskrbljena. Najmlajšo Oljo odpelje ven na teraso na kratek dremež (čeprav je zunaj zima), ostali otroci pa se kasneje zapodijo po snegu napol goli in brez obutve, da pozdravijo očeta, ki se vrača z dela.
To je samo en utrinek iz življenja Nikitinih, sovjetske družine, ki je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja tako navdahnila kot šokirala javnost. Pristop zakoncev Nikitin k vzgoji otrok se je precej razlikoval od ustaljenega sovjetskega sistema, ki je otroke že od vrtca naprej vzgajal v duhu kolektivnosti vsakodnevnega urnika. Otroci Nikitinih pa so si smeli sami določati, kako bo izgledal njihov dan, in vse njihove interakcije so bile omejene večinoma na družinski krog, dokler niso začeli hoditi v šolo.
Viktor Ahlomov/Sputnik
Čeprav je v Sovjetski zvezi obstajal sistem socialnih služb, se te v njihov način življenja niso vtikale, saj z družino nikoli ni bilo povezanih nobenih incidentov in tako tudi ni bilo razloga za preplah.
Boris in Lena, po izobrazbi učitelja in raziskovalca, sta imela sedem otrok in napisala več kot deset knjig na temo njihove vzgoje. Njuna dela so bila objavljena ne samo v ZSSR, ampak tudi v državah, kot sta Nemčija in Japonska, s čimer sta postala znana po vsem svetu. Njuna priljubljenost je vsako leto na njun dom v vasi Bolševo pri Moskvi privabila na stotine obiskovalcev in novinarjev.
Kako to, da sta svojim otrokom dovolila, da se igrajo svobodno, brez omejitev in stalnega starševskega nadzora in kako uspešen je bil njun pristop na dolgi rok?
Svoboda gibanja in odpornost na mraz
Nekdanji letalski inženir Boris Nikitin je gojil veliko zanimanje za pedagogiko. Nekoč je celo poskušal odpreti lastno šolo, a njegova vizija ni dobila državne podpore. Leta 1959 je na enem od pedagoških dogodkov v Moskvi spoznal svojo bodočo ženo Leno, učiteljico ruskega jezika in književnosti, ki je bila 14 let mlajša od njega. A skupni interesi in pogledi na življenje so ju kmalu združili, saj sta bila oba nezadovoljna z obstoječim šolskim sistemom.
In tako sta si začela graditi družino, ki je prerasla v nekakšen »laboratorij«, kjer sta zakonca lahko v praksi izvajala svoje ideje. Boris in Lena sta menila, da je dovolj ustvariti primerno okolje za otroka, vse ostalo pa da je nepotrebno, saj se bo on mentalno in fizično razvijal brez starševske pomoči. Starši naj bi samo usmerjali, spodbujali in podpirali, brez pritiskov ali pretiranega nadzora.
G. Šerbakov / Sputnik
Boris in Lena sta svojim otrokom dovolila, da se dotikajo in okusijo vse, kar najdejo, in jim nikoli nista prepovedovala česarkoli. Kako bi se sicer naučili, kaj je nevarno in kaj ne? Poleg tega sta menila, da nevarnih predmetov tako ali tako ni mogoče večno skrivati pred njimi. »Kaj če otroka ’’seznanimo’’ s temi nevarnostmi? Ta seznanitev poteka tako, da ga opazujeva in z razdalje nadzirava posledice. Bolje je uvesti ’’varno cepivo’’, ki otroku povzroči manjšo nevšečnost in ga tako nauči, da bo v bodoče previden, kot pa da ga prikrajšamo za izkušnjo nevarnosti, ki se mu lahko pripeti nepričakovano,« je zapisala Lena v eni od svojih knjig.
Enako je veljalo za plezanje po stenah in lestvah. »Seveda lahko otrok pade, a tega se ne bojiva. Svoboda gibanja ne spodbuja samo razvoja moči in okretnosti ampak tudi previdnost. Najini otroci nikoli niso imeli nobenih resnih poškodb,« pravi.
Kar se tiče utrjevanja pred mrazom, se je vse začelo, ko so se pri njunem najstarejšem sinu pojavile težave s kožo, ki jih ni bilo mogoče odpraviti s konvencionalnimi metodami. Ko sta Boris in Lena ugotovila, da je Aljoševa koža manj srbeča, če se je gibal zunaj na hladnem, sta ga začela izpostavljati mrazu. Najprej samo za 10-15 sekund naenkrat. Pozitivni rezultati so ju spodbudili, da s tem nadaljujeta in tako sta začela uvajati zunanje dremanje in mrzla tuširanja na prostem, tudi pozimi. Nihče od otrok se ni prehladil ali imel zaradi tega kakšnih drugih zdravstvenih težav.
Fred Grinberg
Držala sta se nekaj ključnih načel:
1. Športna vzgoja v naravi: utrjevanje (razvoj odpornosti na mraz pri otroku) in gimnastika od zgodnjega otroštva, lahka oblačila, preprosta hrana brez prenajedanja, lahko dostopna notranja športna oprema.
2. Čustveni razvoj: reden telesni stik s starši, spanje s starši, priložnost raziskovati svet brez nepotrebnih omejitev, skupni konjički s starši in njihova popolna podpora otrokovemu razvoju.
3. Popolna ustvarjalna svoboda: brez obveznih učnih ur, otrok v danem trenutku počne, karkoli želi, od gimnastičnih vaj do reševanja matematičnih nalog.
4. Intelektualni razvoj: bogato učno okolje s šolsko tablo, kjer se otroci lahko učijo matematike, berejo knjige, geografske karte in raziskujejo ter se igrajo miselne igre, ki sta jih razvila Boris in Lena.
Černov / Sputnik
Omeniti velja, da so otroci preprosto sledili navadam svojih staršev. Na primer Boris je bil aktivna oseba, rad se je ukvarjal z raznimi oblikami športa in ohranjal odlično zdravje vse do svoje smrti leta 1999 pri 83 letih. Zelo je užival v družbi otrok, se z njimi igral in spremljal njihov razvoj. Družina je živela dokaj skromno življenje v podeželski hiši blizu Moskve.
Černov / Sputnik
Vse ni bilo popolno
Po zaslugi pristopa, ki sta ga ubrala Boris in Lena, so njuni otroci začeli brati pri dveh in pol letih ter bili že pri petih pripravljeni na šolo, dve leti prej kot običajno. Njihova »nadpripravljenost« na šolski kurikulum je privedla do tega, da so preskakovali razrede, iz prvega v tretji ali pa iz drugega v četrti razred. Dovoljeno jim je tudi bilo, da so izostajali od pouka, če jim kak dan ni bilo do šole.
Zaradi pospešenega intelektualnega razvoja pa se je bilo nekaterim od sedmih otrok družine Nikitin težje socializirati in navezati stike z vrstniki. Zato ti kasneje lastnih otrok niso pošiljali v šolo predčasno, čeprav so sicer tudi sami sledili načinu vzgoje svojih staršev.
Izkazalo se je tudi, da so se težje prilagodili na resnično življenje, saj so bili vajeni, da se vsega učijo z lahkoto in tako dobili napačno predstavo, da bo tako tudi kasneje. Julija, ena od hčera Nikitinih, se spominja, kako se je v kasnejših letih morala prisiliti, da je »počela stvari, ki ji v danem momentu niso bili po godu«.
Težavo je predstavljala tudi stalna pozornost javnosti. Otroci se spominjajo, da je bilo težko živeti pod žarometi, tako podpornikov kot kritikov. Javna pozornost je Borisa in Leno obenem oddaljila od njunih otrok, saj sta začela veliko potovati in predavati ter ogromno svojega časa posvečala pisanju knjig in člankov, otroci pa so se počutili zapostavljene.
Odraslost
Kljub pričakovanjem javnosti, da bodo otroci zrasli v nekakšne genije ali zvezde, pa to ni postal nihče izmed njih. Večina je predčasno zaključila osnovno šolo, nadaljevala izobraževanje, prejela višjo izobrazbo in si ustvarila lastne velike družine. Danes štiri družine živijo skupaj v dveh velikih hišah v Bolšovem in pogosto obiskujejo ostale družinske člane v drugih mestih. Na njihovi uradni spletni strani delijo svoje spomine iz otroštva in kako je le-to vplivalo na njihova kasnejša življenja. Priznavajo, da se še zmeraj držijo mnogih navad, ki so se jih naučili od staršev.
Sputnik
Najstarejši Aleksej je doštudiral fiziko in astronomijo in danes dela kot inženir svetovalec v Londonu. Anton je kemik in dela kot namestnik vodje proizvodnje. Olga je odvetnica z več kot 25-letnimi izkušnjami. Anna je zdravstvena delavka, Julija novinarka, Ivan kamerman, Ljubov pa nekdanja knjižničarka in ponosna mama deset otrok! Vsi pravijo, da so ohranili odlično zdravje in ljubezen do knjig po svojih starših.
KP navaja Lenine besede iz nekega intervjuja: »Nisva stremela k temu, da bi vzgojila slavne ljudi. Vsi moji otroci so normalni, zdravi ljudje. Na svetu je dandanes tako ali tako preveč zvezdnikov in med njimi ni mnogo dostojnih posameznikov. Vesela sem za svoje otroke – nihče od njih ne bo nikoli storil kaj žalega ali vstopil v raj na račun nekoga drugega.«
Preberite še: