Medtem ko je kot športna novinarka delala v tujini, se je Marina Dmuhovskaja pogosto razburjala glede tujih predstav o Rusiji: tolpe besnih psov na ulicah ali policija, ki pretepa geje. Nekega dne je v Salzburgu srečala avstrijskega fotografa Georga Wallnerja, ki je sanjal o potovanju s transsibirsko železnico. Odločila sta se, da se bosta skupaj odpravila na pot in naredila iskreno in neodvisno zgodbo o Rusiji. Tako se je rodil projekt Mesto47.
"Nisva vedela, katere ljudi bova srečala na poti," pravi Marina. "Štirideset zgodb, ki sva jih zbrala v enem mesecu, so zgodbe o upanju in brezupnosti, o temeljni moči in duhovni šibkosti, globokem obžalovanju o preteklosti in velikih načrtih za prihodnost."
Ta moški iz Novosibirska je posloval s krznom, a nekega dne se mu je življenje popolnoma spremenilo. Ko je Vladimir Putin postal predsednik, so Vasilijevi prijatelji spoznali, da mu je precej podoben. Od takrat naprej je dobil vzdevek "Putin".
Leta 2015 je Vasilijeva trgovina s krznom zgorela in izgubil je ves svoj denar; zato se je odpravil v Moskvo. "Začel sem predstavljati Putina na Rdečem trgu, in se sedaj preživljam s svojo lastno podobnostjo Putinu," je dejal. "Delam skupaj s Stalinom in postala sva dobra prijatelja."
Vasilij meni, da njegova podobnost s Putinom ni preprosto naključje in za tem vidi nekakšno misijo. Vendar to delo ne reši njegovih finančnih težav, čeprav kitajskim turistom v Moskvi prinaša veliko veselja.
Za celotno zgodbo in več fotografij kliknite tukaj.
V otroštvu se je Anna odločila, da bo preizkusila to staro obrt v Centru za otroške obrti in sčasoma je postala tudi njen poklic. Medtem ko je ta starodavna ruska industrija v devetdesetih letih absolutno propadla, je v zadnjem času ponovno pridobila priljubljenost in se zdaj pogosto uporablja v svetu mode.
Čeprav je to izredno lepa oblika umetnosti, ta ročna obrt vodi do težav s sklepi in prsti, pa tudi do osteohondroze. V starih časih so čipkarice zaradi tega veliko trpele. Vendar pa Anna sledi zdravstvenim in varnostnim pravilom: dela največ pet ur na dan, redno počiva in dela fizioterapijo. Njen dohodek je bil sprva nizek, zdaj pa zasluži precej dobro.
Podpira patriarhalno družinsko strukturo in se počuti zelo srečno, kadar njen mož ponosno razkazuje njene stvaritve. "Kar se dogaja z družinsko ustanovo na Zahodu in kar se nam bliža tukaj, mi je zelo tuje," pravi.
Za celotno zgodbo kliknite tukaj.
V Krasnojarsku sta Marina in Georg spoznala Irino, gorsko plezalko, ki skoraj ves svoj čas preživi na Krasnojarskih stebrih (ali stolbih, kot jih imenujejo v ruščini), ki je neverjeten lokalni nacionalni park. Pri svojih 60-ih je prava adrenalinska narkomanka; pleza že približno 50 let. "Ko sem bila stara 6 let, se je moja družina preselila v Krasnojarsk in mama me je odpeljala v Stolbi. Po tem me je redkokdaj videla doma..." pravi Irina.
Dela kot vodnik in pazi na varnost turističnih obiskovalcev, ko pa je sama, pa ponavadi pleza kar brez vrvi in osvaja tudi najtežje vrhove.
Na Univerzi v Krasnojarsku poučuje plezanje in študentom skuša pomagati poslušati naravo in se povezati z njo.
Celotno zgodbo si lahko preberete tukaj.
Rudarji so se vračali domov z vlakom. Delajo za švicarsko podjetje za kopanje zlata in v jedilnem vagonu so pili in postajali vse bolj glasni z vsakim novim požirkom vodke.
"Da bi lahko postal rudar, moraš biti močan in neumen. Zakaj močan? Ker gre za fizično delo, moraš izklopiti možgane in delati, delati, delati. Zakaj neumen? Da se ne ustrašiš v temnem tesnem prostoru," je dejal eden od fantov. Priznali so, da je življenje rudarja nemogoče brez črnega humorja: če delaš v stalni nevarnosti, moraš najti način za šalo.
Med pitjem se ti rudarji spominjajo poezije in pesmi, ki so se jih naučili na pamet v šoli. Tako kot mnogi ruski domoljubi ljubijo Jesenina, pesnika, ki je povzdigoval breze in prelepe ruske pokrajine.
Za celotno zgodbo kliknite tukaj.
Življenje mornarja ni enostavno, pravi Andrej. Pri 21 letih se počuti, kot da jih ima že 30. Mornariška šola je bila velik izziv. Enkrat je moral po naročilu narednika stati štiri dni na straži s samo štirimi urami spanja. Tudi čas, ki ga preživiš na morju, je psihično zahteven: "Podmornica je lahko cel mesec na dnu oceana in v tem času ne vidiš nobene dnevne svetlobe."
Priznava, da ne more najti svoje ljubezni in da je to precej težko, saj je nenehno v službi. Njegova bivša punca je našla drugega fanta, medtem ko je bil na morju in to je bilo zelo boleče. Toda Andrej si želi, da bi našel simpatično mlado damo, ki bi ga podpirala in sprejemala njegovo službo. Na svoje delo mornarja je izjemno ponosen in pravi, da je pravi domoljub. "To je moja država: ljubim njeno ozemlje, naravo, prebivalce, ljudi - dobesedno vse. Tukaj sem odraščal," pravi. "Moj dedek se je boril, moja prababica je dala življenje za to državo."
Celotno zgodbo si preberite tukaj.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
