»Oprostite, danes imamo zaprto prireditev, vstopite lahko samo, če ste na seznamu,« mi zapre pot prekaljeni varnostnik za obrazni pregled [obrazni pregledi gostov pred vstopom so v ruskih lokalih in barih pogosta praksa, op. prev.].
Živčno gledam sebe in kolegico – obe sva naličeni, v usnjenih jaknah, ona celo v krilu in z visokimi petkami. Nič takega, zaradi česar naju ne bi spustili v bar, kjer povprečna cena koktejla znaša 6,8 dolarjev (500 rubljev) in ki je obenem – najmanjši lokal na svetu.
Medtem ko ugibava, kaj je na naju takšnega, da naju ne spustijo not, varnostnik brez besed mimo spusti dve dekleti v ogromnih športnih copatih, širokih trenerkah in z bleščicami pod očmi, kakor, da sta se odločili zaviti v lokal takoj po snemanju novega videa za TikTok.
Kmalu dojameva, da nisva v stilu in privlečeva na plano najino zadnje orožje – novinarsko akreditacijo. Čez minuto se znajdeva pred vrati v prodajalno Olivandera, kjer je Harry Potter nekoč kupil svojo prvo čarobno palčko. Nad dvema okencema se bohoti napis Trojničok, na vratih pa napis ZAPRTO sporoča, da so v baru že gosti.
Pravila obiskovanja pravijo, da sta naenkrat v lokalu lahko samo dva obiskovalca in natakar, čas obiska pa ne sme presegati 30 minut. Mest ni mogoče rezervirati vnaprej, poleg tega je bar odprt samo v petek in soboto. Zato ne preostane drugega, kot da počakate, ali pa tačas zavijete v kak drug lokal, v upanju, da se bo ta medtem izpraznil.
Čakali sva okoli 40 minut in med tem se je pred Trojničokom znašlo mnogo ljudi, ki pa so samo pogledovali skozi okno in odhajali naprej v bolj dostopne lokale. Končno se odprejo vrata in iz lokala prideta dve hihitajoči se mladenki. V upanju na prav takšno veselo izkušnjo se tudi medve s kolegico podava not.
Čarovništvo na delu?
Pri vstopu v Trojničok srečaš mozaične stene in nešteto steklenic, lestenec v retro stilu in nasmejanega natakarja Antona. Manjkajo samo še mize s klepetavimi gosti, latino glasba in pogled na morje – a to nam pravzaprav v času pandemije manjka vsem. Da bi se vsaj malo počutili kot na dopustu, si želiva naročiti sangrio, a zaman:
»Nisem čarovnik, koktejle delam s tistim, kar imam na voljo. Lahko naredim nekaj na osnovi vina,« pove natakar in ob najinem strinjanju začne žvenketati s steklenicami in kozarci.
V zraku je smrtna tišina, skozi katero prodira zvok naprave za koktejle. Nerodno se nama je pogovarjati o osebnih temah, saj najinemu pogovoru očitno prisostvuje tretja oseba, natakar pa ne more nadaljevati dialoga, ki ga ni. Pove nama, da se pred lokalom že drug teden zapored delajo večurne vrste in da imava srečo, da sva čakali tako malo časa.
Da bi nekoliko prebila led, začnem pripovedovati, kako sem prvič poskusila vodko. Na koncu pripovedi mi Anton na šank postavi sladki koktejl z aromo vina. Napravim požirek in ...
»Kaj mi bo kredit tukaj, če pa želim živeti v Ameriki? Pa še Rusi mi niso všeč, Američana hočem!« pravi prijateljica, medtem ko dela zadnji požirek koktejla, ki sva ga začeli piti komaj pred minuto.
»Potem se moraš poročiti z Američanom,« bleknem.
»Ampak samo iz ljubezni, za denar ne bom spala z nikomer!«
»Vse mora biti samo iz ljubezni! Punci, meni sploh ne dajo kredita, moja plača je 20.000 rubljev na mesec,« se vključi Anton, ki namesto koktejla pije vodo.
Gledam na uro in ugotovim, da je minila že skoraj ena ura. In sploh se ne spomnim, kako se je najin dialog pretvoril v tipičen ženski pijani večer, kakor v kuhinji nekega stanovanja nekje na robu Moskve. Odsotnost glasbe in šumov iz okolja naju je prenehala motiti – najin dialog nama je bil najpomembnejši.
Plačali sva koktejle (700 rubljev za vsakega) in se počasi premaknili proti drugemu, prav tako umirjenemu baru.
Na poti nazaj sva ugotavljali, kako bi bilo dobro, če bi take lokale začeli odpirati na letališčih in kolodvorih, da bi človek med čakanjem lahko prijetno preživel čas. In morda v bližnji prihodnosti tudi diskoteke ne bodo ravno privlačne. Trojničok nama je vsekakor napolnil dušo.