Glasbeni mostovi nad prostranstvom in časom – pogovor z Aleksandro Pavlovič

Jevgenija Marija Škonda
Konec septembra se je v Ruskem centru znanosti in kulture začel cikel lekcij pianistke Aleksandre Pavlovič, namenjenih tako otrokom in mladostnikom kot odraslim. Kaj je slišal Beethoven v svoji glavi? Zakaj je Bach prehodil 400 kilometrov? Zakaj Musorgski ni maral pobarvank? To so samo nekatere teme, o katerih je na lekcijah razlagala slovenska pianistka, katere življenje je tesno povezano z Rusijo. Naša dopisnica je Aleksandro ujela ravno pred njeno prvo uro.

Aleksandra, zaupaj našim bralcem nekaj malega o sebi. Kako si se uspela tako »porusiti«, da pri prvem srečanju s tabo nisem niti dojela, da si Slovenka?

To je bilo tako: odšla sem študirati v Rusijo in ko je letalo pristalo, sem vedela, da sem doma! To je vse. O jeziku nisem imela nobenega predznanja, razlog pa je, iskreno povedano, lenoba. Pomislila sem, da se bom tako ali tako tam naučila. In čez mesec dni sem spregovorila zahvaljujoč temu, da se nihče okoli mene ni trudil, da bi me razumel, vse dokler nisem govorila pravilno. To je odlična metoda, in kar je najpomembneje – zelo hitra!

Prvi mesec sem jedla samo kruh in »violo« (topljeni sir, op. ur.), saj je prodajalka hotela, da hitreje govorim, za mano pa je bila vrsta. Tako sem se tudi hitro naučila. Če nisem pravilno govorila, so se mi smejali, me zafrkavali … Tako sem že čez dva meseca govorila po rusko brez naglasa!

Povej nam o svojem študiju v ruskem konservatoriju. Kateri so tvoji najlepši spomini, ki bi lahko navdušili naše bralce? Kateri ruski študentski običaji so ti najbolj prirasli k srcu in kaj ti je bilo v Rusiji najtežje sprejeti?

V Rusiji mi je bilo všeč vse! Takrat sem brala Kafko (svojega najljubšega Daniila Harmsa takrat še nisem poznala). Zdelo se mi je, da sem se znašla v njegovem romanu! Nato sem brala Mojstra in Margareto (kultni roman Bulgakova), sprehajala sem se po Povarski ulici … Tam nekje je bil »moj dom« - v velikih mestih si zmeraj izberem kakšno vilo in se odločim, da je tisto »moj dom«. Vsak ima pač svoje čudaške navade … Ko sem prebrala nek članek o Bulgakovu, pa se je izkazalo, da je prav tistem »mojem« domu tudi živela Margareta … in cel kup podobnih neumnosti: ko smo se drsali na Patriarših prudah, ko se je led že talil … ko smo zamujali na predavanja, ko so ta bila ob »nenormalnem« času ob 10. zjutraj … Spomnim se tudi, da se nas je nekoč osem peljalo v ladi … Skratka, bilo je veselo.

Ljudje so mi bili všeč prav vsi – od prodajalk v trgovinah do babic na »straži« in profesorjev v konservatoriju, baletnikov, umetnikov, igralcev, pisateljev, pesnikov … Moskva je najverjetneje idealni kraj za mladega človeka, ki se išče.

Poročena si z Rusom. Se ruski moški precej razlikujejo od slovenskih, kar se tiče odnosa do žensk v okolju domačega gospodinjstva? Kje so glavne razlike?

V čem se razlikuje ruski moški od slovenskega, ne vem, saj sem bila do zdaj poročena le z Rusom, in to že 23 let. Glavna razlika je verjetno, da gre prvim slovenščina težje od ust ...

Imaš tri otroke. Dve hčerki sta že skoraj odrasli. Kdo od tvojih otrok namerava študirati v Rusiji?

Ne vem, bomo videli, čas bo pokazal. Trenutno še nič ni znanega in je nemogoče načrtovati. A otroci čutijo zelo močno vez z Rusijo, tja jih zelo vleče. Mimogrede, tudi naju z možem.

So tvoje glasbene lekcije posvečene izključno ruskim skladateljem?

Cikel sem poimenovala Glasbeni mostovi nad prostranstvom in časom, kar pomeni, da ne bom predavala po kakšnem zgodovinskem časovnem zaporedju. Rdeča nit mojih letošnjih predavanj so Posebneži v glasbi ali Prometeji glasbe. To je metafora za brezkompromisno močne ljudi v glasbeni umetnosti, ki so vplivali na celotna obdobja. 19. septembra (na prvem predavanju) smo govorili o Beethovnu. Letos praznujemo 250. obletnico rojstva tega velikega genija. Spominja me na otroka, ki se na vso moč trudi pobarvati pobarvanko, pa mu ne uspe … in nato razjarjeno raztrga papir in preprosto nariše svojo risbo ter jo tudi po svoje pobarva.

Obvezno bo tudi predavanje o mojem vzorniku Musorgskem, pianistki Mariji Judini in Robertu Schumannu. Rada bi tudi kaj povedala o Schönbergu ali slovenskem skladatelju Mariju Kogoju.

Ali se v glasbi »sliši« nacionalnost? Bi nam lahko navedla najboljši primer izkazovanja nacionalnega karakterja v glasbi kakšnega svetovno znanega skladatelja?

Pri nekaterih skladateljih da, pri drugih pa ne. Na primer pri poznem Skrjabinu ni nacionalnosti. Nacionalnost – to je takšna dolga zgodba, povezana z jezikom … O tem sem napisala že cel članek. To je težko vprašanje, ki bi ga bilo treba preučevati pri vsakem skladatelju posebej.

Primerov je precej, tudi takšnih zabavnih, kot recimo pri Petji in volku Sergeja Prokofjeva, ko se dedek (fagot) prav po rusko huduje. Besed ne bom povedala, naj si vsak predstavlja po svoje … A prav tam se čudovito sliši ruska beseda, ne angleška ali italijanska.

Aleksandra Pavlovič je nagrajenka mednarodnih tekmovanj, pianistka in pedagoginja in od leta 2002 naprej diplomiranka Moskovskega državnega konservatorija P. I. Čajkovskega. Že več kot 15 let uspešno združuje pedagoško in koncertno dejavnost. Je tudi avtorica prevodov knjig Stevena Isserlisa in A. Boassierja.

Izvedbo predavanj Ruski center znanosti in kulture v Ljubljani.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke