Na norveškem otočju Spitsbergen v Severnem ledenem morju živi okoli tri tisoč ljudi. Temperatura se pozimi spusti na -17 stopinj Celzija, poleti pa naraste na vsega 7 stopinj. Ruski del prebivalstva živi v majhni vasi Barencburg, kjer se zaradi posebnega statusa otočja ukvarjajo z raziskovalno in komercialno dejavnostjo. Prav v tej vasi z majhnimi hiškami in panelnih plošč, leseno cerkvijo in spomenikom Leninu živi maček Keša.
Maček na Spitsbergih ne bi bil tolikšna senzacija, če ne bi bili hišni ljubljenčki na otočju prepovedani. Izjeme so ptice v kletkah, zajci, majhni glodavci in, s posebnim dovoljenjem, psi. Mačke namreč predstavljajo nevarnost za krhko ravnotežje tamkajšnjega ekosistema, obstaja pa tudi nevarnost, da bi se okužile s steklino po stiku s tam živečimi polarnimi lisicami in zajci.
Kdo je Kešo pripeljal na otočje in kako mu je to uspelo, se ne ve. Domačin Denis Jurison je v intervjuju za AltaPress povedal, da so mu mačka pred več kot desetimi leti prinesli Rusi, v dokumentih pa piše, da gre za polarno lisico.
Maček skoraj ves svoj čas preživlja zunaj, hranijo ga domačini in turisti. Tuji gostje, ki prihajajo tja, mačku pravijo Ginger Arctic Fox (Rdečedlaka polarna lisica).
Po besedah Olge Kostrove, ki se ukvarja z organizacijo turističnih potovanj, ima Keša svojo lastnico.
»On ni potepuški maček, a je svobodoljuben in se rad sprehaja. Živi v hiši. Mimogrede, z zadovoljstvom se pusti hraniti ljudem,« pravi Kostrova.
Čeprav je Keša letos dopolnil 12 let, je še vedno zelo aktiven, pravi domačinka Julija Litvinova.
»Nikoli se ne spušča v boje s polarnimi lisicami, če pa se sprehajaš s psi iz haski centra, pa je bolje, da se mu izogneš v velikem krogu. Dogajalo se je že, da je Keša napadel pse,« dodaja.
V zadnjem času sicer krožijo govorice, da Keša ni več edini maček na otočju. Julija letos so turisti fotografirali tole muco, ki je zelo podobna Keši, a ima nekoliko drugačno barvo dlake.
Julija pravi, da je tudi sama začela opažati druge mačke, a Keša še naprej ostaja najbolj priljubljen maček na Spitsbergih.
»Keša me razveseli, vsaič ko se pojavi med pavzo za kosilo. Ima že razmršeno dlako in oči se mu solzijo, a še naprej spada med glavne znamenitosti Barencburga. Obstaja legenda, da če počohaš Kešo in si nekaj zaželiš, se ti bo želja zagotovo izpolnila,« je dodala.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
