Prvo ogromno luknjo v zemlji sredi sibirske tundre so odkrili leta 2013. Najbolj priljubljene teorije o njenem nastanku so bile povezane z vojaškimi poskusi, padcem meteorja in celo nezemljani. Kmalu so ljudje začeli odkrivati velikanske luknje po vsej regiji. Na žalost so znanstveniki ovrgli vse "super" teorije in ugotovili, da so luknje nastale kot posledica eksplozij metana v krajih, kjer se permafrost topi dovolj, da izpusti ogromne zaloge nakopičenega plina. Ponavadi je vzrok za nastanek takšne luknje le naključna iskra, ki nastane zaradi trenja z minerali.
Vprašanje, s katerim se danes sooča znanost, je, da nihče ne more napovedati, kdaj in kje bo nastala naslednja luknja. Vsa ozemlja, na katerih je zemlja poniknila, so bila večinoma neposeljena, toda v teoriji bi se lahko ta naravni pojav zgodil tudi na nekaterih redko poseljenih območjih Sibirije.
To majhno naravno čudo lahko srečamo samo na Bajkalskem jezeru - najglobljem na planetu. Pozimi je pokrito z najdebelejšo plastjo ledu, in veter z obale prinaša majhne kamenčke na njegovo površino. Čez dan se pod sončnimi žarki kamni segrejejo in topijo led pod seboj. Veter ponovno raznaša odmrznjeno vodo naokrog in jo znova zamrzne ter ustvari majhne podstavke, ki kamne dvignejo nad vodo. Zato so ta pojav poimenovali "Bajkalski zen".
Bajkalska čudesa se s tem še ne zaključujejo! Naslednji pojav že vrsto let zaposluje znanstvenike po vsem svetu: kako Bajkal dobi svoje gromozanske ledene obroče? V ta namen so na jezero poslali odpravo in leta 2020 objavili svoje rezultate.
Izkazalo se je, da to nima nič opraviti z nahajališči metana pod njim, ampak prej s toplimi tokovi pod ledom, ki so v povprečju za 1-2 stopinji toplejši od okoliške vode. Obroče so prvič opazili leta 1969. Največji doslej registriran je meril neverjetne štiri kilometre v premeru.
Ti navpični svetlobni stebri na nočnem nebu so videti kot kakšen prizor iz filma o invaziji nezemljanov. Ta redek učinek povzroči nenaden padec temperature. Ko temperatura nenadoma pade za 10-20 stopinj Celzija, se v zraku kristalizira led. Vlaga v ozračju zmrzne in pade na zemljo v obliki kristalov. Ti kristali odbijajo svetlobo mestne razsvetljave in drugih virov svetlobe, kar ustvarja čudovit ogromen svetlobni steber.
Debela plast zamrznjenih kristalov na površini vode je znana kot "zmrznjena mast", čeprav je bolj podobna vrtincu ali Van Goghovi sliki. Ti zamrznjeni madeži nastanejo, kadar vodno telo zmrzne neenakomerno. Vsa ta lepota se nato spremeni v navadno plast ledu.
Včasih se "zmrznjena mast" spremeni v kroglice, kar se zgodi, če so v času zmrzovanja prisotni veliki valovi, pri čemer se "mast" zavije v majhne kroglice. Ta pojav lahko včasih opazimo v Finskem zalivu, ki mu včasih pravijo tudi "baltska juha z mesnimi kroglicami".
Ta pojav se nanaša na oblake v stratosferi in svoje ime dolguje njihovi svetlosti, ki spominja na bisere. V resnici so ti oblaki iz ledu in jih opazimo še manj pogosto kot severni sij. Ponavadi se pojavijo na stopnji ledišča, ki je v stratosferi pri -85 stopinj Celzija.
Druga nenavadna oblika, ki jo ima lahko led, spominja na pramen las. "Raste" izključno na drevesih, običajno na starih in gnilih vejah listnatih vrst. Ta pojav je zelo pogosto opaziti, ko se sprehajate po ruskem gozdu.
"Lasje" se pojavijo ponoči in izginejo kmalu po sončnem vzhodu. Ledeni kristali nastajajo pri temperaturah pod lediščem, medtem ko srebrne "lase" ustvarja gliva, imenovana "Exidiopsis effusa". Ni še popolnoma razkrito, na kakšen način se ta proces zgodi, vendar je videti, da gre za delo posebne spojine, ki deluje kot zaviralec prekristalizacije. Prameni lahko zrastejo do 20 cm v dolžino in niso prav nič debelejši od dejanskih človeških las.
Ti "zvitki" so rezultat skupnega napora med vetrom in gravitacijo, čeprav so mnogi sprva mislili, da so za ta pojav krivi otroci in njihova igra. Močan veter dobesedno valja sneg v čudovite zvitke na vrhu hriba, in ko se spuščajo, ustvarjajo vijuge in krivulje zelo nenavadnega videza.
Ta meteorološki pojav je precej redek, saj zahteva sovpadanje več pogojev - vlažen in puhast sneg, dovolj močan naklon in veter, da ga lahko valja v majhne zvitke, ne da bi jih pri tem uničil, pri čemer mora biti temperatura običajno nekaj stopinj nad ničlo. Včasih pa lahko te krivulje sežejo kar meter v višino! Nazadnje so jih opazili prav v moskovskem parku Neskučnij Sad. Čudovite fotografije tega dogodka so takoj preplavile ves internet.
Izgledajo kot nasipi razbitih steklenih koščkov. Ti zamrznjeni drobci včasih stojijo skoraj navpično in dosežejo do 20 cm višine! Nastanejo, ko hladna plast vode zmrzne, in se nato stisne pod pritiskom ter razbije. To je pogost pojav v Arktičnem oceanu, opazimo pa ga lahko tudi v Bajkalskem jezeru in reki Nevi v Sankt Peterburgu.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.