Ko govorimo o favni ruskega Daljnega vzhoda, navadno izstopajo velike mačke. Po zaslugi mednarovnih projektov za ohranjanje sibirskega (amurskega) tigra in zelo ogroženega amurskega leoparda so te mačke postale neuradna maskota ruskih daljnovzhodnih gozdov. A tajga Primorskega kraja, ki meji na Severno Korejo, Kitajsko in Japonsko morje, predstavlja dom tudi največji vrsti sov na planetu – Blakistonovi ribiški sovi.
Razpon kril teh čudovitih sov doseže 182 cm, v višino pa merijo preko pol metra. Samice so precej večje od samcev in lahko tehtajo do 4,5 kg.
Njihov naravni habitat sega vse do japonskega otoka Hokaido in kitajske province Heilongžang. Zavedene so na seznamu ruskem seznamu ogroženih vrst in jih lahko najdemo tudi na severu blizu Magadana ter na Sahalinu in Južnih Kurilskih otokih, kjer je prisotna njihova podvrsta.
Gre za zapečkarske ptiče, ki ne marajo zapuščati svojega ozemlja, razen če so izjemno lačni. Tukaj se pojavi vprašanje, kako so te sove, ki jih ne najdemo nikjer blizu Evrope, dobile angleško ime. Razlog tiči v tem, da je bil ravno Evropejec tisti, ki je prvič opazil to izmuzljivo ptico – Thomas Blakiston, angleški naravoslovec, ki je živel na Japonskem v 19. stoletju. Leta 1883 je zbiral primerke sov na Hokaidu. Vrsto je po njem kasneje poimenoval angleški železar in amaterski ornitolog Henry Seebohm.
Blakistonova ribiška sova je specializirana za lov na obrečnih območjih, namesto miši pa lovi ribe. Najraje lovi ob rečnih bregovih, njena prehrana pa vključuje losose, rake in žabe, je pa tudi dovolj močna, da lovi ribe, ki tehtajo do enega kilograma. Lovi tako, da bodisi sedi na skalah in čaka plen, bodisi zabrodi v vodo in ga ujame.
Na ruskem Daljnem vzhodu zgornji deli rek v zimskih mesecih zamrznejo in s tem postane življenje za te sove težje. Kljub temu uspejo najti nezamrznjene dele rek, kjer je tok močnejši, ali pa iščejo termalne vrelce. Samo nekaj metrov tekoče vode je dovolj, da te sove preživijo zimo. V najhladnejših mesecih lovijo tudi manjše ptice.
Po najboljših ocenah v divjini živi okoli 3.700 teh ptic. V ruskem Primorju živi med 200 in 400 ribiških sov. Podobno kot tigri in leopardi Daljnega vzhoda so tudi te ptice samotarske živali in skoraj izbrisane iz spomina prebivalcev južnega Primorja.
Leta 2000 je eno od teh ptic opazil Jonathan Slaght, mladi biolog iz ameriške Minnesote, ko je bil na nekem pohodu s prijateljem. Nenadejano je presenetil sovo, ki se je takoj zatem pognala v beg. "Nejevoljno je poletela z velikimi zamahi, nato pa se usedla na krošnjo, nekaj metrov nad nama," je zapisal Slaght v svoji knjigi Sove vzhodnega ledu: Najti in rešiti največjo sovo na svetu (2020). "Ta razmršena žival naju je pozorno opazovala z električno rumenimi očmi. Jasno je bilo, da gre za sovo, a bila je večja od česarkoli, kar sem videl do tedaj, približno velikosti orla, a bolj košata in obilna z ogromnimi čopi na ušesih." To je bilo prvič po sto letih, da je kdorkoli opazil ribiško sovo tako daleč na jugu.
Slaght je večji del zadnjih dveh desetletij posvetil zaščiti ribiške sove in dokumentiral številne odprave v Primorje v svoji knjigi.
Razmah lesnopredelovalne industrije in gradnja jezov v Primorju sta glavna krivca za to, da je vrsta postala ogrožena. Komercialni ribolov prav tako predstavlja grožnjo tem pticam, saj se mnoge sove ujamejo v mreže in utonejo.
Čeprav je lov na te sove prepovedan, lokalni mediji občasno poročajo o tem, da jih lovci streljajo. Biologi iz Primorja pravijo, da lovci včasih preprosto ustrelijo veliko ptico z razdalje, nevede, da gre za ribiško sovo. Ko ugotovijo, kaj so ustrelili, žival preprosto pustijo tam.
Potem je tu še nevarnost podnebnih sprememb. Leta 2016 je tajfun uničil 1.600 kvadratnih kilometrov gozda v naravnem rezervatu Sihote-Alin, kjer živi mnogo teh ptic.
"Primorje je bolj kot večina ostalih zmernih pasov kraj, kjer si ljudje in divje živali še vedno delijo iste naravne vire. Tu so ribiči in lososi, gozdarji in ribiške sove, lovci in tigri. Mnogi deli sveta so preveč urbanizirani in preveč poseljeni za obstoj tovrstnih naravnih sistemov," je zapisal Slaght v svoji knjigi. A ta ameriški biolog, ki je obenem koordinator Združenja za ohranjanje narave za Rusijo in Severovzhodno Azijo, je prepričan, da je s pravilnim pristopom te sove možno rešiti.
Naravovarstveniki in fotografi upajo, da bodo lahko ozrli te velike sove, če se bodo podali v Primorje pozimi, ko je te izmuzljive ptice lažje videti na zamrznjenih belih porečjih.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
