Blondinka v beli obleki in dolgi prosojni tančici in rjavolas moški v črni obleki stojita sredi cerkve in v roki držita sveče. Duhovnik v beli halji bere molitve, priče - temnolas moški v temni obleki in mladenka v potiskanem šalu - pa držita nad parom rdeči pozlačeni poročni kroni.
"To je že moj drugi zakon. Poročila sem se s prijateljem iz otroštva, ko sem že imela majhnega sina (iz prvega zakona). Zelo sva si želela otroka, vendar so mi diagnosticirali neplodnost. V eni cerkvi so nama svetovali cerkveno poroko, da bi tako prosili Boga za otroka. V naši družini so se resnično začeli dogajati čudeži od trenutka, ko sva se odločila, da se poročiva v cerkvi. In še vedno se dogajajo," opisuje svojo poroko 36-letna Raisa Pozdnjakova. Pravi, da ji je po cerkveni poroki in molitvah uspelo roditi še dva sinova.
Za razliko od Raise ljudje niso ravno navdušeni nad tem, da se je treba poročiti v cerkvi - v Rusiji ni uradnih statističnih podatkov o tem, koliko parov ima cerkvene poroke, a 48 odstotkov Rusov je proti kakršni koli pobudi, da bi cerkvene poroke postale obvezne v državi. Hkrati v Rusiji upada tudi število zakonskih zvez - po statističnih podatkih Rosstata za leto 2020 je bilo 564.000 ločitev na 770.000 zakonskih zvez v Rusiji in več kot polovica parov, ki so se poročili v cerkvi, na koncu razpade, poročajo RIA Novosti, nanašajoč se na besede pravoslavnih duhovnikov.
Torej, kaj vključuje ta vse bolj nenaklonjena slovesnost, kdo se ne sme poročiti v cerkvi in kako razvezati cerkveno poroko, če se zakon konča z ločitvijo?
Dovoljenje in priprave na cerkveno poroko
Leta 2017 je bil na spletni strani Moskovskega patriarhata Ruske pravoslavne cerkve objavljen dokument "O kanoničnih vidikih cerkvene poroke". Sestavljen je iz sklopa ediktov o podelitvi dovoljenja za sklenitev zakonske zveze in postopku razveze cerkvene poroke. Po tem dokumentu se lahko v cerkvi v Rusiji poročijo le heteroseksualni pari, ki so civilni zakon prijavili v ZAGS-u (matičnem uradu) - vladni agenciji, ki beleži poroke in ločitve. Ruska pravoslavna cerkev ne priznava sobivanja. Izjema velja le pri parih, pri katerih bo en partner kmalu sodeloval v vojaški akciji ali je hudo bolan.
Ruska pravoslavna cerkev prepoveduje cerkvene poroke za naslednje kategorije ruskih državljanov:
- Partnerja, ki sta še vedno v nerešenem civilnem ali cerkvenem zakonu z drugimi partnerji
- Posamezniki, ki so krvni sorodniki;
- Pari, pri katerih eden od partnerjev izpoveduje drugo vero ali ne verjame v pravoslavno krščanstvo (izjeme za nekristjane so upravičene, če ima par že otroke)
- Posamezniki, ki so bili že trikrat poročeni v matičnem uradu ali cerkvi;
- Menihi in redovnice;
- Posamezniki, mlajši od 18 let;
- Posamezniki z duševnimi motnjami;
- Ženske, starejše od 60 let, in moški, starejši od 70 let, razen če so civilno zakonsko zvezo že prej registrirali in so nekaj časa živeli skupaj.
V vseh drugih primerih se pari, ki se želijo poročiti v cerkvi, obrnejo na eparhijskega arhiereja - predstojnika lokalne cerkvene uprave - in prosijo za njegov blagoslov, da se lahko izvede poroka. Pred poroko duhovnik z bodočima zakoncema opravi več pogovorov, jima pove o pomenu cerkvene poroke in razloži podrobnosti postopka.
"Duhovnik nama je svetoval, naj se pred poroko postiva in se tudi spoveva in opraviva sveto obhajilo. Skupaj z duhovnikom sva se naučila besed, ki naj bi jih izrekla med obredom. Prosil naju je, naj se oblečeva 'skromno in brez pretiranega ličenja' in me prosil, naj pridem s pokrito glavo. Predpogoj je, da za obred kupite sveče, rušnik (dolg trak vezene tkanine) in ikone, a denarja sva imela malo, zato so nam jih kupili sorodniki," se spominja Pozdnjakova.
Drugi pogoj je, da prispevate cerkvi, vendar znesek ni pomemben, zato je par doniral 2000 rubljev (približno 22 evrov). V regijah in številnih moskovskih cerkvah donacija ne presega 10.000 rubljev (približno 109 evrov). Vendar pa vas bo v nekaterih cerkvah - na primer v cerkvi sv. Klementa v Moskvi - poroka stala tudi 50.000 rubljev (približno 544 evrov), kar vključuje rušnik, izvedbo napevov cerkvenega zbora in praznično zvonjenje, poroča revija Wedding.
Dan cerkvene poroke
Po besedah druge neveste, Anne Blohine iz Sankt Peterburga, je jutro pred cerkveno poroko (ruska beseda za cerkveno poroko je venčanije, kar dobesedno pomeni "kronanje") kot običajno jutro za vsako nevesto.
"Z možem sva imela cerkvenо porokо sedem let po civilni poroki in takrat sva že imela sedemletno hčerko. Bil je topel majski dan in uredila sem si pričesko, se naličila in oblekla modro obleko. Skupaj z možem in našimi sorodniki sem se usedla v limuzino in odpeljali smo se do cerkve," se spominja Blohina.
Pred obredom se duhovnik povzpne k nevesti in ženinu v belih haljah - to simbolizira čistost duš, ki nameravajo zapečatiti svojo zvezo pred Bogom.
Med obredom starejši duhovnik opravi več molitev, blagoslovi zakonca in prosi Boga, naj ju blagoslovi. Nevesta in ženin držita v rokah prižgane sveče - kar pomeni ljubezen, ki bi jo ljubeči par moral čutiti drug do drugega.
Po molitvah duhovnik na prsta neveste in ženina nadene prstana, ki si jih nato trikrat izmenjata v znak ljubezni in predanosti. Potem se postavita na sredi cerkve na rušniku - vraževerje pravi, da tisti, ki prvi stopi nanj, kasneje prevzame glavno vlogo v družini.
Par še enkrat izpove željo, da bi se poročil pred Bogom, nato pa nevesta in ženin poljubita Odrešenikovo podobo na poročnih kronah, priče pa jih pomagajo nadeti na glavo ali pa jih preprosto držijo nad glavami mladoporočencev, medtem ko duhovnik vodi slovesnost.
Po molitvah duhovnik zapove zakoncema, naj sklonita glavo pred Bogom, in jima ponudi skodelico rdečega vina, ki simbolizira skupni odnos med zakoncema. Vsak od njiju popije tri majhne požirke iz skodelice. Nato duhovnik odvzame vino, združi roke moža in žene, jih pokrije s svojim duhovniškim plaščem, znanim kot epitrahilj, položi svojo roko nad njuni in ju trikrat pelje v krogu po analogiju (prostor za liturgije) izvajajoč kratke napeve. Ta postopek pomeni večno romanje para pred Bogom.
Na koncu mladoporočenca pripeljejo do "kraljevskih vrat" (carskih vrat), posebnih vrat, ki simbolizirajo rajska vrata. Na vratih ženin poljubi Odrešenikovo ikono, nevesta pa podobo Matere božje. Nato se zamenjata, duhovnik pa jima ponudi križ za poljub in jima podari dve ikoni: ženin prejme Odrešenikovo podobo, nevesta pa podobo Matere božje.
Poročni obred traja med uro in uro in pol, po želji pa lahko sodelujejo tudi otroci para.
"Najina hči je hodila z nama v krogu in držala svečo. Bilo je nepozabno in zelo ganljivo. Kar solze so mi stopile v oči. Dolgo smo se pripravljali na slovesnost, tako da ni bila samo zaradi nekaj lepih fotografij," pravi Blohina.
Dan cerkvene slovesnosti lahko praznujete enako kot navadno poroko, zato so se po cerkveni slovesnosti Blohina, njen mož in gostje odpravili na izlet z ladjo in se nato zbrali v restavraciji.
Dolgotrajna cerkvena ločitev
Težko je razpustiti cerkveno poroko - Ruska pravoslavna cerkev nima slovesnosti "nekronacije", civilna ločitev ni razlog za razveljavitev cerkvene zveze in o vsaki razvezi zakonske zveze odločajo eparhijske oblasti. Pravoslavna cerkev pa lahko razglasi zakonsko zvezo za neveljavno, če je eden od zakoncev:
- bil nezvest;
- umrl;
- izginil brez sledi za več kot tri leta;
- sprejel samostanske zaobljube;
- sprejel drugo vero;
- registriral novo poroko;
- prebolel gobavost, sifilis ali aids ali pa so mu diagnosticirali kronični alkoholizem ali odvisnost od mamil;
- ne more opravljati zakonskih dolžnosti zaradi zdravstvenih razlogov;
- storil nasilje v družini;
- splavil brez privolitve partnerja ali pa je prisilil partnerico k splavu;
namerno zapustil zakonca; - bil diagnosticiran kot duševno moten.
Zakonca lahko zaprosita eparhijske oblasti za razvezo zakonske zveze dve leti po prvi sklenitvi zakonske zveze. Episkop eparhije preuči prošnjo in če se odloči, da zakonske zveze ni mogoče rešiti, izda potrdilo, s katerim razglasi neveljavnost cerkvene poroke in nedolžni stranki dovoli, da se poroči v cerkvi še drugič ali tretjič. Krivec pa to dovoljenje dobi šele po ustreznem spokorjenju in izvedbi predpisane pokore (znane kot epitimija) - cerkvene kazni, ki lahko vključuje izključitev iz svetega obhajila za obdobje, ki ga določi starejši duhovnik.
"Odločila sem se, da razveljavim cerkveni zakon, potem ko mi je bil mož nezvest, in da se poročim drugič, a postopek je bil precej hiter. Govorila sem z duhovnikom in rekel mi je, da je v primerih prešuštva razpustitev samodejna in dovoljenje ni potrebno. Zdaj imam srečno življenje," je povedala Lilija iz Krasnodarja (priimka in starosti ni želela izdati).
Getty Images
Odločitev o razvezi zakonske zveze včasih sprejme komisija, sestavljena iz več klerikov ali duhovnikov, v takšnem primeru je postopek "ločitve od cerkve" lahko dolgotrajna zadeva.
Na ženskih forumih in forumih pravoslavne cerkve poteka veliko razprav o razveljavitvi cerkvenih zakonskih zvez. Po navedbah udeležencev morajo nekateri ločeni pari na razveljavitev čakati več let.
"Pred dvema letoma sem zaprosila za ločitev pri vodji Cerkve na Altajskem ozemlju, vendar še vedno niso ugodili moji prošnji. Ne znajo mi niti povedati, kdaj lahko pričakujem odgovor. Cerkev ne mara izvajati te formalnosti," se pritožuje Jevgenija iz Barnaula.