Narava Sahalina navdušuje s svojo raznovrstnostjo; na severu rastejo cedre, na jugu pa najdemo tropski bambus. Čeprav je na otoku preko tisoč različnih vrst rastlin, vključno z redkimi in zaščitenimi, največ pozornosti privabljajo navadni repinci, medvejke in druge trave. Stvar je v temu, da lahko na Sahalinu te dosežejo tudi do 2 ali 3 metre višine!
"Če vas v hribih ujame dež, samo utrgajte repinec," se Rusi radi pošalijo na račun lokalnega rastja. A v vsaki šali je nekaj resnice in list tri metre visoke trave vam dejansko lahko služi kot dežnik.
Medvejka doseže dva metra in pol, kar je dvakrat več kot v drugih delih Rusije. Divja ajda tukaj doseže tudi do štiri metre višine, medtem ko v osrednjem pasu Rusije zraste komaj do pol metra visoko. Lokalni mediji objavljajo celo nasvete, kako se v vrtu znebiti teh ogromnih rastlin, ki se izredno hitro širijo.
Ogromne rastline na Sahalinu so začele znanstvenike zanimati že v času Sovjetske zveze. Geologi so v želji, da bi razkrili skrivnost orjaških rastlin Sahalina, le-te zasadili v evropskem delu Rusije, a so zrasli povsem navadni repinci. Francoski strokovnjaki so že leta 1935 poskusili vzgojiti sahalinsko ajdo, a so dobili le navadno. Orjaško rastje je iz nekega razloga uspevalo samo na otoku.
Nekateri ljudje so seveda prepričani, da so na delu nadnaravne sile, a znanstveniki imajo druge razlage: ni namreč vso tamkajšnje rastje orjaško, ampak samo tisto, ki raste na razpokah Zemljine skorje. Zaradi povečane tektonske aktivnosti so prav na teh delih tla vlažna in bogata z bakrom, cerijem in kromom, ki lahko vplivajo na rast rastlin.
Dodatno k temu verjetno prispeva pojav t. i. otoškega gigantizma, pri katerem lahko določene rastlinske in živalske vrste na otokih precej pridobijo na velikosti. Orjaške trave lahko najdemo med drugim recimo tudi na Novi Zelandiji.
Ena od priljubljenih jedi na Sahalinu je zakuska iz orjaškega repinca: domačini jo pripravljajo doma, strežejo pa jo tudi v restavracijah in prodajajo v trgovinah. Na Sahalinu lahko poskusite tudi povsem nepričakovano delikateso – marinirani repinec. Ta naj bi po okusu dejansko spominjal na meso.
Stebla zbirajo v maju in juniju, ko so še mehka in nežna. Domačini pravijo, da je repinec najbolje pobirati ob potokih in na drugih vlažnih krajih, saj so bilke tam bolj sočne. Stebla nato za pet uro položijo v vodo, nato pa spražijo skupaj z začimbami in spravijo za ozimnico.
Za posladek so primerni sladki deli repinca, ki jim ni treba dodajati sladkorja, saj so stebelca sladka sama po sebi.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
