Zakaj tako malo Rusov živi v samostojnih hišah?

"Svež zrak in zajtrk na verandi, možnost hitrega preklopa z dela za računalnikom na lasten cvetlični vrt, svoje lastno dvorišče, v katerem se lahko igrajo otroci, nobenih pustih ograj," tako Diana Lareckaja, osebna stilistka iz Moskve, navaja prednosti lastne hiše.

Nekaj ​​let po poroki je bila prisiljena se odločiti, kam naj se preseli z družino: v hišo ali stanovanje. Izbrala je vrstno hišo s približno 300 kvadratnih metrov, 15 km od Moskovske obvoznice. Pot do mesta traja 15 minut, nato pa običajni moskovski zastoji: "Svoj teden načrtujem takole: nekaj dni sem doma in delam za računalnikom ter telefoniram. Potem sledi par dni v Moskvi, kjer si organiziram več sestankov zaporedoma. Tudi nakupovalni dnevi si sledijo po načrtovanem urniku. Toda vsa nenačrtovana srečanja se lahko takoj spremenijo v zastoje v najbolj prometnih urah."

Podjetnik Roman Alehin je ravno tako kupil hišo: "Ko sem kupoval hišo, sem mislil, da bom vsak večer sedel ob ognju in hodil do reke. A izkazalo se je popolnoma drugače."

Če vprašate Ruse, kje bi radi živeli - v stanovanjskem bloku ali v svoji lastni hiši - skoraj 70 odstotkov odgovori, da bi raje živeli v samostojni hiši. Nihče si ne predstavlja sanjske hiše v obliki stolpnice z nekaj desetimi drugimi ljudmi v soseski, skupnim stopniščem in pravili za upoštevanje "tišine". Toda zakaj potem še vedno vztrajajo v teh mravljiščih? V lastnih hišah živi manj kot tretjina ruskih prebivalcev. In to kljub temu, da imajo na razpolago toliko praznega ozemlja in razmeroma poceni zemljišča.

Ko se sanje ne ujemajo z resničnostjo

Po raziskavah je ideja o življenju v lastni hiši zelo priljubljena predvsem med prebivalci mest v Rusiji. "Rekel bi celo, da so to sanje. Toda celostno komunalno opremljena hiša je prvič precej draga, drugič pa je povezana z velikim številom birokratskih težav," je za Russia Beyond povedal Mihail Aleksejevski, vodja Centra za urbano antropologijo pri Strelki KB.

Najpogosteje je lastnik hiše sam odgovoren za odstranjevanje smeti, košnjo trate, čiščenje bazena, preganjanje parazitov in drugo vzdrževanje ozemlja ali pa to plača družbi za upravljanje kočanske soseske. Pogosto se na trgu prodajajo že zgrajene hiše, vendar brez komunalnih priključkov in brez infrastrukture: lastnik bo moral hišo sam oskrbovati s plinom, elektriko in vodo.

"Anketirali smo lastnike hiš, ki so sanjali o lastnih hišah; težave, s katerimi se sedaj redno srečujejo pri vzdrževanju, povzročajo, da preklinjajo vse na svetu. Pravijo: "Zakaj hudiča ne živimo v običajnem stanovanju, kjer lahko zmeraj pokličeš stanovanjsko pisarno ali kakršnegakoli mojstra."

Leta 2001 je Konstantin kupil zemljišče in zgradil hišo v vasi Dudino pri Moskvi, približno kilometer in pol od najbližje postaje podzemne železnice. Zemljišče in hiša, velika 300 kvadratnih metrov, sta ga stala toliko, kot bi plačal za dvosobno stanovanje v Moskvi. Na zemljišču je bilo treba napeljati še plin, kar ga je stalo dodatnih milijon rubljev.

"Tukaj ni nobenih šol, vrtcev in športnih kompleksov. Do vseh trgovin se morate peljati. Pet minut od hiše se lahko sprehodite le do podeželske trgovinice z osnovnimi potrebščinami: kruh, testenine, pivo. Brez avtomobila bi tukaj težko živeli, še posebej z otroki. Toda računali smo na to, da bomo uporabljali vso infrastrukturo v mestu, do katerega imamo samo 7 minut," pravi in ​​zagotavlja, da je bilo vse to vnaprej upoštevano in ne bi nikoli več živeli v stanovanju.

Poleg tega so že vedeli, kaj pomeni imeti svojo lastno hišo: "Tukaj o vsem odločaš sam in bili smo pripravljeni na to, kakšnega bi to najbrž prestrašilo. To tudi nekoliko uniči mit o "mirnem življenju". Za mnoge je to pomemben psihološki dejavnik: če še nikoli niste živeli v hiši, sploh ne veste, kako je tam živeti."

Pogosto je slišati argument "čustveno nisem pripravljen na takšne spremembe", čeprav je pomanjkanje sredstev še vedno glavni razlog, da se ljudje ne preselijo v lastno hišo. "Praviloma gre za zelo bogate ljudi - ki si lahko privoščijo, da gredo skozi celoten proces in zgradijo svojo sanjsko hišo. Takšne hiše se ne gradijo v velikih količinah. Ne toliko zaradi stroškov zemljišča, ampak zaradi stroškov, ki jih povzročajo težave z vso komunalno opremljenostjo," meni Aleksejevski.

Druga pravila

Če želite hišo, jo boste najverjetneje morali zgraditi sami. Gradbeni kompleks v Rusiji je osredotočen izključno na večstanovanjske stavbe in to na vseh ravneh, pravi Roman Popov, izredni profesor na Fakulteti za urbani in regionalni razvoj na Visoki ekonomski šoli.

"Tradicionalno je bil eden od pokazateljev gospodarske uspešnosti ozemlja ravno indikator naročenih stanovanj. Zato od guvernerjev in županov zahtevajo kvadratne metre," ugotavlja.

Gradbeni kompleks mesto napolni z celimi sklopi stanovanjskih stavb. Aprila 2018 je ruski premier Dmitrij Medvedev dejal, da monotone soseske predstavljajo 77% celotnega stanovanjskega fonda države, "z zelo gosto razporejenimi stavbami in ne vedno z razvito urbano infrastrukturo". Zasebni sektor pa predstavlja luksuzni segment (običajno zunaj mesta ali na obrobju mesta) ali stari stanovanjski fond, kjer družine živijo že cele generacije.

Konstantin, ki 50% svojega časa preživi na Nizozemskem, pravi, da pravila, po katerih deluje ta gradbeni kompleks, kažejo na ključne razlike med Rusijo in Evropo. "Vaša kakovost življenja na Nizozemskem se ne bo spremenila, ne glede na to, ali živite v mestu ali na vasi sredi polja. Imeli boste spodoben kanalizacijski sistem, dovolj kilovatov svetlobe, prav gotovo kakšno bolnišnico v bližini in tudi trgovino. Mestno načrtovanje je zasnovano tako, da v nasprotnem primeru graditelju ne bo izdano gradbeno dovoljenje."

Razpoložljivost infrastrukture v Rusiji ni predpogoj. Poleg tega od leta 2018 sploh ne potrebujete dovoljenja za gradnjo lastne hiše - nadomestili so ga z obveznim obvestilom pred začetkom gradnje in po njenem zaključku. "Kakšno opremo boste imeli, je vaša izbira. Sosedje pravijo: "Ne potrebujemo električne energije, prišli bomo, vklopili generator, popekli meso in odšli. In imajo to pravico. Na Nizozemskem tega ne moreš storiti," pravi Konstantin.

Sovjetski stereotip

Kljub sanjam o lastni hiši pa v glavah Rusov še vedno prevladuje "sovjetska dediščina". "Eden od njenih vidikov je, da zasebno hišo še vedno pogosto dojemamo kot začasno stanovanje, nekaj podobnega poletni rezidenci. Tudi če gre za lepo, dobro opremljeno hišo," pravi Popov.

Stanovanje v večstanovanjski hiši dojemajo kot nekaj bolj udobnega in zato bolj prestižnega. V Sovjetski zvezi je pridobitev stanovanja, avtomobila in dače veljalo za "nedvomen pokazatelj uspeha". V Rusiji ljudje, ki zgradijo ali kupijo lastno hišo, se najpogosteje ne odpovejo stanovanju. "Z drugimi besedami, naše hiše niso alternativa stanovanju, temveč nekakšen dodatek. Ali možnost na "stara leta". Čeprav so na jugu države zasebne hiše v vrednostnem sistemu višje kot v srednjem pasu in še posebej pa v Moskvi in ​​Sankt Peterburgu," ugotavlja Popov.

Tatjana Fedorceva živi v Taganrogu na jugu Rusije. Na obali zaliva se nahaja mestece s 255 tisoč prebivalci. Zadnjih 25 let živi v moževi hiši s šestimi sobami in se ne želi vrniti v stanovanje: "Danes se stanovanjska naselja aktivno pozidavajo z večstanovanjskimi stavbami, pred tem pa je bilo veliko zasebnega sektorja: imamo veliko staro mestno jedro s hišami iz 18. stoletja. Zdaj pa je razmerje med zasebnimi in stanovanjskimi zgradbami približno 50 proti 50".

Mnogi, ki kupujejo ali gradijo hiše na jugu Rusije, prihajajo iz severnih regij. Ljubov Aleksandrovna se je pred 10 leti preselila iz Jakutije v Taganrog. "To so bile moje sanje - da se preselim na jug, ko bom stara," pravi. Njena družina je za štiri milijone in pol rubljev (pb. 51 tisoč evrov) kupila dvonadstropno hišo, veliko 240 kvadratnih metrov. Bila je brez notranje opreme in komunalnih priključkov, vse so morali dokončati sami. V bližini se nahajajo šola, vrtec in trgovina.

"Pred približno petimi leti je bilo tukaj zelo veliko turistov. Zvonili so nam na domofon in nas spraševali, če prodajamo hišo," pravi.

Posebnost ruske province so velika območja z zasebnim sektorjem, pravi Popov, vendar dotrajana, ne vedno opremljena z vso potrebno opremo. "Takšne hiše, kljub temu da so zasebne, veljajo za drugorazredna bivališča. Ljudje živijo v njih in sanjajo o tem, kako bi se preselili v "običajna" stanovanja - po njihovem mnenju je to praviloma stanovanje v večstanovanjski hiši. Za to idejo delujejo tako sovjetski stereotip kot politika urbanističnega načrtovanja in ekonomija."

Približno 22,6% ruskega prebivalstva nima dostopa do centraliziranih kanalizacijskih sistemov, večina jih uporablja greznice, kaže študija Rosstata. Po navedbah istega Rosstata skoraj 40% ruskih stanovanjskih stavb potrebuje popravilo, rekonstrukcijo in rušenje.

Sčasoma so tudi poletne hiške (dače) postale manj priljubljene. Pandemija, med katero so se mnogi skušali izolirati, je povpraševanje po dačah spet vrnila, vendar to verjetno ne bo postalo dolgoročen trend, meni Aleksejevski: "Sama ideja dač je bila zelo pomemben sovjetski mit o blaginji. Zdaj so se te dače začele spreminjati v bremena. Stalni zastoji, da bi prišli do njih, in sredstva, s katerimi je potrebno te hiše ohranjati v dobrem stanju, vodijo do dejstva, da jih vsi skušajo in jih nihče noče kupiti."