Bajkonur je ime naselja na jugu Kazahstana in kozmodroma, iz katerega je Rusija do leta 2016 izvajala vse svoje vesoljske polete. Ruska država je najela naselje skupaj s kozmodromom in okoliškim območjem od Kazahstana do leta 2050, zaradi česar Bajkonur praktično velja za rusko ozemlje in ima tudi uradno status mesta federalnega pomena. Tod se plačuje z ruskimi rublji, veljajo ruski zakoni, vsi napisi so v ruskem jeziku in na osrednjem trgu še zmeraj stoji kamniti Vladimir Lenin.
Sem so se nekoč zgrinjali strokovnjaki iz celotne ZSSR, po razpadu skupne države pa sta se mesto in vsa vesoljska infrastruktura znašli na ozemlju neodvisnega Kazahstana. Vprašanje je bilo rešeno leta 1994 s podpisom najemne pogodbe, po kateri Rusija Kazahstanu vsako leto plačuje okoli 200 milijonov dolarjev.
V Bajkonur lahko pridete samo s posebno prepustnico, res pa je, da je ni prav težko pridobiti, niti tujcu. To lahko storite bodisi s pomočjo znancev, ki živijo v mestu, bodisi preko turistične agencije. Vodeni ogledi Bajkonurja vključujejo opazovanje izstrelitev raket, zato so precej dragi – za ruskega državljana 95.000 rubljev, za tujca pa 5.000 dolarjev.
V švicarskih Alpah obstaja 495 kvadratnih metrov veliko območje, ki od konca 19. stoletja pripada Rusiji. Leta 1799 se je ruski vojskovodja Aleksander Suvorov skupaj z zavezniškimi avstrijskimi silami odpravil na švicarski pohod in ruska vojska je na prelazu Gotthard izgubila dva tisoč vojakov. Svojega cilja, potisniti Francoze s švicarskega ozemlja, veliki vojskovodja takrat ni dosegel in njegova vojska se je spričo velikih izgub morala umakniti. A zgodovinarji menijo, da je ta neuspešna kampanja ruski vojski prinesla večjo čast kot pa najbolj bleščeča zmaga.
Stoletje po bitki je švicarska občina Urseren Rusiji za izgradnjo spomenika padlim brezplačno odstopila del ozemlja okoli gorske stene in cesto, ki vodi do nje. Švicarske vlade o tem takrat niso niti obvestili. Oblasti so za ta ruski "otoček" izvedele šele v sedemdesetih letih 20. stoletja.
Rusko rudarsko naselje Barencburg je bilo postavljeno na Norveškem na podlagi svalbardskega sporazuma iz leta 1920, po katerem ima vsaka država podpisnica (teh je več kot 50) pravico na tem otočju opravljati gospodarsko dejavnost. Trenutno to pravico izkorišča samo Rusija.
Sovjetska zveza je na otočju postavila tri takšna naselja, a dve sta bili po koncu pridobivanja premoga zapuščeni, tako da je danes ostalo samo eno, ki živi od državnih dotacij.
Tod živi okoli 400 ljudi. Ruskim državljanom za obisk Barencburga ni potrebna viza, na delo pa sem prihajajo večinoma izmenski delavci. V zadnjih letih se je tukaj začel razvijati tudi turizem. Zavoljo turistov je bil leta 2010 razobešen velik napis "Naš cilj je komunizem", najden v nekem skladišču, da bi z njim pričarali sovjetski ambient. Naselje ima svojo šolo, restavracije, muzej, bolnišnico, otroški vrtec, hotele, hostle, vzrejališče vlečnih psov ter obrtniški center.
Leta 2010 je Rusija na razpisu premagala Kanado in Saudovo Arabijo ter odkupila parcelo na levem bregu reke Sene, nedaleč od Eifflovega stolpa, za katero je odštela 75 milijonov evrov.
Na 4.245 kvadratnih metrih nabrežja Branly je bila po načrtih francoskega arhitekta Jean-Michela Wilmotta zgrajena pravoslavna cerkev sv. Trojice, razstavni center, šola in eparhijska uprava s koncertno dvorano in stanovanji za duhovnike. Pravno formalno vso to ozemlje pripada veleposlaništvu Ruske federacije v Franciji in tako na območju velja diplomatska imuniteta.
Leta 2008 si je Rusija povrnila tri parcele v Jerihu na zahodnem bregu reke Jordan. Konec 19. stoletja so ta ozemlja kupili ruski duhovniki iz donacijskih sredstev romarjev, nato pa je območje prehajalo od enega predsednika Imperatorskega pravoslavnega palestinskega združenja (humanitarno-znanstvena organizacija, osnovana v Rusiji) do drugega. Na koncu je po smrti enega od predsednikov nastala težava, kako prepisati te parcele pod lastništvo Rusije ali humanitarnega združenja, in vprašanje se je rešilo šele stoletje kasneje.
Na območju, velikem 12.000 kvadratnih metrov stoji krščanska relikvija, biblijsko drevo Zakejeva figa. Po Lukovem Evangeliju naj bi se pod tem drevesom odvijalo srečanje Jezusa Kristusa in pobiralca davkov Zakeja.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
