Bilo je leta 1974 na moskovskem letališču Vnukovo. Potniki so se vkrcavali v letalo Il-18 na redni let za Norilsk. Eden med njimi je pred vstopom dolgo in žolčno razpravljal s stevardom, zraven njega pa je, privezan na povodec, sedel nemški ovčar.
Očitno se pogovor ni odvijal tako, kakor je pričakoval potnik. Na koncu se je zelo slabe bolje obrnil od stevarda, se sklonil k psu in mu snel povodec. Ovčar je pomislil, da je čas za sprehod in začel tekati po letališki stezi.
Med tekanjem naokoli pa ni opazil, da je lastnik vstopil na letalo, da umikajo stopnice, zapirajo vrata in da se letalo pripravlja na vzlet. Na koncu je vendarle dojel, kaj se dogaja in stekel za letalom, a prepozno. Letalo je vzletelo, pes pa je sredi steze le nemočno opazoval, kako izginja za obzorjem. Tako se je začela zgodba, ki je globoko ganila na milijone Sovjetov.
Kasneje se je izkazalo, da lastnik ni imel veterinarske izkaznice za psa in ga je enostavno pustil na letališču, kjer je ta nato preživel naslednji dve leti. Imel je svoj prostor zraven parkirišča za letala in vsak dan odhajal na stezo. Zapomnil si je obliko letala, s katerim je odletel njegov lastnik in se približal vsakemu vsakemu Il-18, ki je pristal, saj je pričakoval, da se bo prav z njim vrnil človek, ki ga je imel najraje na svetu.
Ovčarja so kmalu opazili tudi piloti in letališki delavci. Sprva so ga skušali ujeti, a jim ni uspelo. Previden kuža nikogar ni motil, zato ga je osebje sprejelo in skrbelo zanj, čeprav so s tem kršili vsa mogoča pravila.
Ljudje so psu puščali hrano, a se mu nihče ni uspel približati. Skušali so uganiti njegovo ime in ga začeli klicati na različne načine. Ovčar se je naposled odzval na ime Alma in Aljma, na koncu pa so ga poimenovali – Palma.
In tako je Palma vsako jutro čakala letala Il-18, ne glede na to, ali je snežilo ali deževalo. Nekdo od tehničnega osebja je bil celo priča pregovarjanju med lastnikom in stevardom ob letalu in si zapomnil dogodek, a se ni mogel spomniti nobene druge podrobnosti.
Na koncu se je na uredništvo časopisa Komsomolskaja pravda obrnil pilot Vjačeslav Valentej in razkril zgodbo o tem čudežnem nemškem ovčarju. "Če ne bi bilo Valenteja, nihče ne bi izvedel za Palmo," je povedal novinar in fotograf Jurij Rost.
Rost se je odpravil v Vnukovo, da bi osebno spoznal nenavadnega psa. Tamkajšnji letališki delavec mu je razložil: "Zdaj ga že vsi hranimo, a nikomur ne jemlje hrane iz rok in tudi ne dovoli, da bi se mu približal, z izjemo tehnika Volodina. Z njim ima tesnejši odnos, a niti on ga ne more spraviti z letališča. Pes se najbrž boji, da bo zamudil letalo."
Kmalu zatem se je v Komsomolski pravdi pojavil članek o Palmi z naslovom Dve leti čakanja s pozivom njenemu lastniku: "Morda bo ta članek prebral človek, ki je po spletu nesrečnih okoliščin pustil psičko na aerodromu in poletel z letalom Il-18, najbrž z mislijo, da ga je ljubljenka že pozabila. Naj ta človek nemudoma vzame dopust, zbere denar in pripotuje v Moskvo."
Zgodba o Palmi je zdramila vso državo. V redakcijo se je vsulo na tisoče pisem, v katerih so ljudje izrazili željo, da bi udomačili tega zvestega in predanega psa.
A na koncu se je našel tudi pravi lastnik. Na skrajni sever je odšel za delom, v pismu pa se je izgovarjal, da se je "zapletel v težave in pozabil na psa", pri čemer sploh ni izrazil želje, da bi se vrnil ponj. Niti spomnil se ni, kako je nesrečni kosmatinki ime in tako je pač ostala Palma.
Nato so psički začeli iskati novega lastnika in na koncu je bila izbrana Kijevčanka Vera Kotljarevska, docentka na pedagoškem inštitutu ter prapravnikinja ukrajinskega pesnika Ivana Kotljarevskega. Vera se je udomačevanja pozabljenega ovčarja lotila resno; vzela je mesec in pol dopusta ter se začasno preselila v Vnukovo. Vsak dan je obiskovala Palmo ter kmalu pridobila njeno zaupanje.
Na koncu ji je uspelo, da ji je v hrano dala uspavalno sredstvo. Ovčarka je bila naslednji dan silno presenečena, ko se je zbudila v neznanem stanovanju v glavnem mestu Sovjetske Ukrajine.
A Palma se ni odzvala ne s paniko ne z agresijo. "Je zelo stabilna psička z uravnoteženim živčnim sistemom. Navajena je na človeka in življenje v stanovanju. Hčerko, ki je spala, je polizala po obrazu in jo previdno ’ugriznila’ v uho," je v dnevniku zapisala Kotljarevska. A Palma je kljub temu še vedno skušala pobegniti, tako da je morala nova lastnica zapirati teraso in okna.
Šele po pol leta se je pozabljena ovčarka umirila in končno sprejela svoj novi dom ter novo lastnico, kateri je poklonila vso svojo ljubezen in predanost.
Preberite še: Ali imajo živali ruskega severa možnost preživeti podnebne spremembe?
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
