Kateri tuji nogometni klubi so v lasti Rusov?

Roman Abramovič – Chelsea

Abramovič slavi zmago v Ligi prvakov leta 2021.

Alex Caparros/UEFA/UEFA via Getty Images

"Že na samem začetku sem videl, da se bo klub pod njim razvijal. Zakaj? Preprosto zato, ker je vanj vložil del sebe," je o Abramoviču izjavil nekdanji trener Chelsea José Mourinho. Oligarh Roman Abramovič je med ruskimi bogataši začel trend nakupovanja tujih klubov.

Abramovič je kupil Chelsea leta 2003. Pred tem je bil klub stalno v vrhu angleške Premier lige, a za pokal je vedno zmanjkalo moči, igralci pa so se pritoževali nad slabo organiziranostjo v klubu in trdili, da je ta v pravem "kaosu". Z novim lastnikom se je vse spremenilo; Abramovič je postavil sistem, ni mu bilo žal denarja za nakup igralcev, a hkrati je pazljivo analiziral vse pogodbe ter bil pripravljen na vse, na dobi potrebnega igralca. Chelsea je na koncu doživel razcvet in se prebil v vrste najboljših – odnesel je pet naslovov v Premier ligi in dva naslova v Ligi prvakov.

Clive Rose/Getty Images

Letos je Abramovič najavil, da bo Chelsea prodal, da ta ne bi nastradal zaradi sankcij v zvezi z vojno v Ukrajini, ter klubu odpisal tudi 1,5 milijarde funtov dolga. Obljubil je, da bo ves dohodek od prodaje nakazal skladu kluba, ki se od leta 2010 naprej ukvarja z dobrodelnimi in socialnimi projekti.

Dmitrij Ribolovljev - Monaco

Lastnik Monaca Dmitrij Ribolovljev

Xavier Laine/Getty Images

Tega oligarha in nekdanjega lastnika Uralkalija, ki se trenutno nahaja na 27. mestu Forbesove lestvice najbogatejših Zemljanov), je za svet velikega nogometa, kakor sam pravi, navdušil prav Abramovič. Leta 2011 je prodal večinski delež v Uralkaliju, enem od največjih svetovnih proizvajalcev umetnih gnojil, se preselil v Monte Carlo in postal lastnik tamkajšnjega nogometnega kluba.

Monaco je takrat prestajal slabe čase in krvavo potreboval investitorja, Ribolovljevu pa denarja ni bilo žal. Za nakup nogometašev je odštel več kot 100 milijonov evrov, v čemer ga je prekašal le pariški Saint-Germain in njegovi katarski lastniki. Po polovici sezona se je Monaco vrnil med elito francoskega nogometa. V sezoni 2016/2017 je klub postal francoski prvak.

Nekoč je Ribolovljev priznal, da je upravljati z nogometnim klubom težje kot pa s takšnim velepodjetjem, kot je Uralkalij, in tako so se ambicije lastnika Monaca z leti nekoliko zmanjšale. Danes javno govori o skromnejših ciljih, kot je ohranitev v vrhu francoske lige in dostojno nastopati v evropskih pokalih. "Mi nismo Chelsea ali Real in nikoli ne bomo superklub, ki bi se vsako leto potegoval za prvenstvo in zmago v finalu Lige prvakov," priznava.

Maksim Djomin - Bournemouth

Jamie Redknapp (levo) in Maksim Djomin, lastnik Bournemoutha

Xavier Laine/Getty Images

Leta 2011 je nogometni klub Bournemouth iz istoimenskega angleškega mesteca na obali Rokavskega preliva vegetiral na dnu lestvice in grozil mu je izpad iz profesionalne lige. Od dolgov in kreditov ga je rešil finančnik in naftni trgovec iz Rusije Maksim Djomin, ki se je tudi sam skupaj z družino preselil v Bournemouth. Klubu je v najtežjem obdobju posodil denar, ki ga sicer ni več videl, a je doplačal 450.000 funtov in postal 50-odstotni lastnik kluba, čez dve leti pa je odkupil še drugo polovico delnic.

Djominovi prijatelji in partnerji so klub poimenovali "kovček brez ročaja", nakup pa označili za neuporabno drago igračko. A vse se je izteklo popolnoma proti pričakovanjem; ruski lastnik je v Bournemouthu napravil pravo revolucijo, ki so jo nekateri poimenovali "ruski čudež". V treh sezonah je v klub vložil več kot 25 milijonov funtov, našel trenerja, ki je bil sposoben izpolnjevati velikopotezne cilje, sam pa začel kupovati lokalne nogometaše, da jih izpopolni, in na prvo mesto postavil njihovo zdravje. Na koncu je Bournemouthu uspel najbolj neverjetni preboj v vsej zgodovini vseh angleških lig; iz tretjeligaške ekipe se je klub prebil v Premier ligo in dosegel največji uspeh v celotni svoji 116-letni zgodovini. To je bilo leta 2015, danes pa Djominov klub nastopa v drugi angleški ligi.

David Traktovenko – Sydney

Lastnik NK Sydney David Traktovenko

Brett Hemmings/Getty Images

Avstralski nogometni klub je ruskemu bankirju Traktovenku padel v oči po tem, ko se je njegova hči Alina poročila z avstralskim poslovnežem Scottom Barlowom. Leta 2006 je Traktovenko kupil 22 % delnic, čez dve leti pa svoj delež povečal na 90 % .

Tako je vedel, kaj želi z dokaj neizstopajočim Sydneyjem doseči – isto, kot z nekdanjim "outsiderjem" ruskim Zenitom, iz katerega je napravil najmočnejši klub Rusije. Uspeh je uspel ponoviti tudi v Avstraliji in Sydney je postal državni prvak – petkrat!

Anton Zingarjevič - Botev

Anton Zingarjevič (desno) in član upravnega odbora podjetja Ilim Pulp Enterprise Boris Zingarjevič.

Valerij Levitin/Sputnik

Sin ruskega multimiljarderja Borisa Zingarjeviča je najbolj znan kot nekdanji lastnik angleškega nogometnega kluba Reading. Tega je kupil leta 2012 za 25 milijonov funtov, a se ga je že čez dve leti naveličal in ga prodal tajskim investitorjem – za vsega en funt. Novi lastniki so prevzeli vse dolgove, ki jih ni bilo prav malo in klub dobili v obupnem stanju. Ko si ga je lastil Zingarjevič, je Reading izpadel iz Premier lige, preboj nazaj pa mu več ni uspel.

Od takrat je minilo že mnogo časa in za Zingarjevičem mlajšim je bila med tem zaradi obtožbe o poneverbi kreditov v višini 2,5 milijarde rubljev razpisana mednarodna tiralica. Primer je bil let 2019 zaključen, Zingarjevič pa je ostal eden najbogatejših ljudi v državi.

Po pisanju bolgarskih medijev je skupno premoženje obeh Zingarjevičev leta 2018 znašalo preko milijarde dolarjev. Njuna podjetja se ukvarjajo s proizvodnjo papirja in celuloze ter tudi z gradbeništvom in energetiko. Antonu Zingarjeviču in njegovim partnerjem naj bi pripadale pravice do transferjev okoli 2.000 nogometašev (pretežko iz Afrike in Južne Amerike). Pred dvema letoma se je pojavila informacija, da želi Zingarjevič ponovno kupiti nek evropski klub – izbira je padla na bolgarski Botev. Ruski oligarh ga je kupil leta 2021.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.