Zakaj je sovjetska milica postala priljubljena po Stalinovi smrti? (FOTOZGODBA)

Igor Utkin/TASS
Sovjetski ljudje so dolgo verjeli v nezmotljivost svojih miličnikov. Tik pred propadom države pa so bili hudo razočarani.

Spoštovani bralci! 

Naša spletna stran je na žalost blokirana na območju Slovenije, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:

  • Naročite se na naš Telegram kanal
  • Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
  • Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

Močni, pogumni, načelni in občutljivi vitezi v bleščečih oklepih - tako je sovjetska javnost videla uslužbence organov kazenskega pregona. Država si je zelo prizadevala ustvariti idealno podobo milice, vendar je bila resničnost nekoliko drugačna.

Posebna šola milice Ministrstva za notranje zadeve ZSSR v Saratovu, 27. oktober 1971. Šolski kadeti na maršu

Do sredine petdesetih let prejšnjega stoletja je bilo v Sovjetski zvezi malo prizadevanj za popularizacijo policijske službe - milice. "Groba in umazana", sploh pa ni bila tako romantična kot dejavnosti obveščevalnih ali protiobveščevalnih služb. Prav tako ni bilo pozabljeno na vpletenost milice v nedavno politično represijo.

V dežurni službi na moskovski postaji milice, 1950

Vendar so se z začetkom določene liberalizacije političnega in družbenega življenja v času t. i. "Hruščovove otoplitve", ki je nastopila kmalu po Stalinovi smrti, državni organi začeli precej odpirati in so začeli miličnikov "humanizirati". Časopisi in revije so objavljali članke, v katerih so miličnikov prikazali kot navadnih državljanov, ki se v prostem času ukvarjajo z risanjem, igranjem glasbe, petjem v zboru in gojenjem rož.

Država je nalogo, da izboljša podobo milice v očeh prebivalstva, deloma prenesla na ustvarjalno inteligentno javnost. Leta 1954 je pisatelj in pesnik Sergej Mihalkov napisal pesem "Stric Stjopa - miličnik", iz katere se je rodila kultna podoba visokega častnika, ki mojstrsko rešuje državljane pred različnimi nesrečami.

German Mazurin. Ilustracija za pesem Sergeja Mihalkova

Detektivski roman Arkadija Adamova "Primer Pestrih", ki je izšel leta 1956, je v Sovjetski zvezi oživil detektivski žanr. Avtor se je popolnoma potopil v svet moskovske milice, se udeležil pridržanj in zased. Filmska priredba, posneta dve leti pozneje, je pomenila začetek številnih filmov o hrabrih varuhih reda in miru. Med njimi je bil še posebej priljubljen film "Pridi sem, Muhtar!" o dogodivščinah poročnika milice in njegovega zvestega psa, ter trilogija o prijaznem in bistrem vaškem miličniku Fjodorju Aniskinu.

Kader iz celovečernega filma

Sovjetska milica je doživela največji razcvet v poznih šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bil na čelu ministrstva za notranje zadeve Nikolaj Anisimovič Ščolokov. Pod njegovim vodstvom so se plače in dodatki sodelavcem milice precej zvišali, prav tako pa so jim aktivno zagotavljali stanovanja. Število izobraževalnih ustanov Ministrstva za notranje zadeve ZSSR je naraščalo po vsej državi in množično privabljalo mlade. "Ogromno se je trudil, zlasti v prvih letih, ko je res temeljito preučeval korenine kriminala v državi. Pod njegovim vodstvom je Ministrstvo za notranje zadeve postalo bolj spoštovano pri ljudstvu," je o svojem vodji zapisal namestnik Ščolokova Jurij Čurbanov.

Minister za notranje zadeve ZSSR Nikolaj Ščolokov pozdravlja udeležence Vsedržavnega festivala amaterskih talentov sovjetske milice in enot Ministrstva za notranje zadeve ZSSR ob 50. obletnici ZSSR, 1972.

Po zaslugi Nikolaja Ščolokova so v Sovjetski zvezi nastale številne knjige, filmi in nadaljevanke o vsakdanjem življenju sovjetske milice. Poklicni praznik miličnikov Dan milice, ki je enako priljubljen kot silvestrovanje, se vsako leto praznuje 10. novembra, in to z velikim koncertom.

Med kombinirano štafetno tekmo miličnikov na Dan sovjetske milice, 1969

Nekateri filmi so postali resnično kultne. Med njimi sta nadaljevanki Место встречи изменить нельзя "Mesto vstreči izmenitj neljzja" (Kraja srečanja se ne sme spreminiti) in Следствие ведут ЗнаТоКи  "Sledstvije vedut ZnaZoKi" (Preiskave vodijo ZnaToKi). (Beseda знатоки "znatoki" pomeni v ruščini "poznavalci", v tem filmu pa dobi še en pomen. Sestavlajo jo črke, ki stojijo na začetku priimkov glavnih junakov [op. prev.]) ZnaToKi so torej "poznavalci": preiskovalec Znamenski, kriminalistični inšpektor Tomin in sodna izvedenka Zinaida Kibrit. Skupaj so preiskovali različne kriminalne primere: od umorov, ropov, ponarejanja do tatvine v skladišču sadja in zelenjave ter tajne trgovine z zlatom in umetniškimi deli. Na uredništvo ZnaToKi je prišlo na tisoče pisem iz vse države s prošnjami za pomoč pri preiskovanju nerešenih primerov. "Verodostojnost likov je bila tako močna, da so mnogi mislili, da je gledališče naš hobi, v resnici pa delamo za milico," se spominja Leonid Kanevskij, ki je odigral eno od vlog (na spodnji sliki v centru).

Preiskave vodijo ZnaToKi (TV), 1971 / režija: Vjačeslav Brovkin

Pozno ponoči 26. decembra 1980 so miličniki na postaji podzemne železnice "Ždanovskaja" (zdaj "Vihino") v Moskvi pridržali in hudo pretepli pijanega majorja KGB, ki je nekaj dni pozneje umrl v bolnišnici. KGB je skupaj z Generalnim tožilstvom v odgovor dobesedno "pretresel" celotno Ministrstvo za notranje zadeve in s tem razkril veliko število hudih zlorab miličnikov po vsej državi. Med temi primeri so bili tudi ropi in umori pijanih potnikov v podzemni železnici. Niti vsemogočni minister se ni izognil preiskavam. Ščolokov, ki je bil obtožen korupcije in odstavljen s položaja, se je leta 1984 ustrelil.

Še dolgo po dogodku na postaji "Ždanovskaja" so bili ljudje previdni in nenaklonjeni dežurnim miličnikom. Bolj ko se je država približevala svojemu "koncu", bolj so prihajali v javnost takšni neprijetni primeri miličnikov, kar je zelo kvarilo njihov dolgoletni ugled.

ZSSR. 1. oktober 1987. Na strelišču (od leve proti desni) kapitan milice Evgenij Morozov, višja poročnica Elena Miščurova in kapitan Grigorij Ivanov

Po razpadu Sovjetske zveze v "divjih" devetdesetih letih se je podoba miličnika v množični kulturi popolnoma spremenila. Ni bil več vitez v bleščečem oklepu. Postal je, v najboljšem primeru, "zlomljen" častnik, ki nima denarja, ampak ostane pošten in vestno opravlja svojo dolžnost sredi splošnega propada in korupcije. Zdaj mora za pozornost gledalcev tekmovati z novimi junaki knjižnih romanov in televizijskih serij - banditi.

ZSSR. Orenburg. 21. november 1989. Orenburška prometna milica, poročnik Jurij Kovalj in podčastnik Šamil Gizatulin

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke