Spoštovani bralci!
Naši spletni strani zaradi trenutnih okoliščin grozi omejitev ali prepoved dostopa, podobni grožnji so izpostavljene tudi naše strani na družbenih omrežjih. Če torej želite biti na tekočem z našo najnovejšo vsebino, preprosto naredite naslednje:
Mačka, podobna majhni risi - tako najpogosteje imenujejo kurilske bobtaile. Pasma je bila uradno registrirana šele v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Razložili vam bomo, kakšna vrsta mačke je in zakaj nima repa.
Ta pasma je še slabo preučena s strani felinologov. Kako je nastala? Po najbolj priljubljeni verziji naj bi bili kurilski bobtaili križanci med japonskimi bobtaili in sibirskimi mačkami. Na Kurilske otoke so jih pripeljali japonski in ruski pomorščaki sredi 17. stoletja, ko so bila ta območja odkrita in kartirana. Zato sta obe pasmi v divjini dolgo časa komunicirali med seboj in nastala je nova, edinstvena vrsta mačke: Kurilski bobtail. Imajo kratek rep, "sibirski" gobček in puhasto dlako, ki jih ščiti pred mrazom in vetrovi.
Nihče ni nikoli pomislil, da na Kurilskih otokih živi nenavadna pasma mačk. Šele v osemdesetih letih 20. stoletja so jim pozornost namenili sovjetski raziskovalci, ko so se odločili, da bodo nekaj divjih mačk z otokov Kunašir in Iturup odpeljali domov in jih pokazali strokovnjakom. Takrat se je felinologija v ZSSR šele razvijala. Sprva so te mačke zamenjali za japonske bobtaile, vendar se je izkazalo, da so po videzu in temperamentu zelo različne. Leta 1991 je felinologinja Olga Mironova iz Moskve opisala standard pasme, ki so ga najprej potrdili v Sovjetski zvezi, leta 1994 pa še v Svetovnem združenju mačk. Od takrat je nastalo na stotine mačjih rej, največ v Moskvi.
Pri mačkah je rep nekakšna krmilna naprava, s katero ohranjajo ravnotežje pri manevriranju (ta pojav pojasnjujemo na primeru snežnega leoparda). Toda te mačke imajo zaradi odsotnosti repa razvite zadnje noge: če si jih ogledate od blizu, lahko vidite, da so veliko bolj masivne in močne kot pri dolgodlakih mačkah. Hkrati je lahko dolžina "pomponov" različna, in sicer do 12 cm. Prav tako se razlikujejo po obliki - nekatere so zaobljene, druge spiralaste in tretje ravne.
Čeprav so pravi plenilci, so zelo družabni in imajo radi ljudi, zlasti otroke. "Ko sem izbirala mačko, sem želela, da ima dobro imunsko odpornost, da se razume z otroki in da je aktivna, da se lahko z njo igramo in da ne spi ves dan," pravi Moskovčanka Marija, lastnica enoletne mačke Abrikos (Marelica) in velika ljubiteljica te pasme. To je že tretji "kurilec" v njeni družini. "Te mačke niso agresivne do majhnih otrok, raje se mirno pustijo božati," pravi.
Marija pravi, da so kurilski bobtaili navadno zelo družabni, tudi kot odrasli se želijo igrati vsaj dvakrat na dan, zato morate biti na to pripravljeni. Samci so težji od samic - tehtajo več kot 7 kg. V domačih razmerah res živijo dovolj dolgo, 15-20 let. Kot večina domorodnih mačk so dobrega zdravja.
Danes so vsi kurilski mladiči vzrejeni v mačjih rejah v skladu s pasemskimi standardi. Lahko so kratkodlaki in poldolgodlaki ter različnih barv. Najstarejša in najbolj priljubljena je "divja" tigrasta barva v kombinaciji s poldolgo dlako.
Poleg tega so razširjene vse vrste marmornate barve dlake (npr. barva mačke Marelice se imenuje "rdeči marmor"), dimaste in pikčaste barve. Standard pasme ne priznava dlako Color-point, saj prepoveduje križanje te pasme z drugimi.
Sicer pa te mačke še vedno živijo na Kurilskih otokih in na Kamčatki v divjini. Za razliko od številnih drugih mačk se kurilski bobtaili ne bojijo vode. Živijo v skupinah in ne posamično.
Preberite še, katera imena pogosto dajejo mačkam v Rusiji !
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
