Kako se je moškatno govedo ponovno naselilo na ruski Arktiki

• Obiščite našo spletno stran in vklopite potisna obvestila, ko vas zaprosi za to: https://si.rbth.com
• Namestite storitev VPN na svoj računalnik in telefon, da boste imeli dostop do naše spletne strani tudi v primeru blokiranja

Veliko in mogočno moškatno govedo je eno najstarejših živali na našem svetu. V Sibirijo in Evrazijo so predstavniki te vrste prišli pred 3,5 milijona let, ko so se spustili s Himalaje, in postopoma potovali naprej proti severu celine. Pred približno 190.000 leti so prečkali Beringov preliv v Ameriko in se poleg polotoka Tajmir naselili tudi na Aljaski in v Kanadi.

Preživeli so več globalnih podnebnih sprememb in številne druge živali, vključno z mamuti. Pred 3.000 leti pa je v Evraziji izginilo vso moškatno govedo. Razlog za to so bili ljudje, ki so ga lovili. Šele sovjetskim znanstvenikom je uspelo moškatno govedo vrniti v Tajmir.

Pol bik, pol kozel

Znanstveniki se še vedno prepirajo o tem, kakšna vrsta živali je pravzaprav moškatno govedo. Nekateri menijo, da spada med bike, drugi pa ga prištevajo med koze in gorske ovce (zato v ruščini nosi ime ovcebik, op. ur.). Tretji pravijo, da gre za povsem ločen rod, le da so vsi njegovi drugi sorodniki že zdavnaj izumrli. Ugotoviti genetske povezave med to starodavno živaljo in sodobnimi vrstami je precej težko. Zaenkrat velja, da je njena edina živeča sorodnica sodoprsti kopitar takin, ki ga najdemo v Himalaji.

Zanimivo je tudi ime moškatnega goveda. Na njegovem telesu ni žlez z mošusom, ime pa očitno izhaja iz besede "musked", ki v jeziku kanadskih Indijancev pomeni močvirnato območje.

Zaradi svoje dlake se zdi večji

Zaradi dolge in goste volne je moškatno govedo videti dvakrat večje, kot je v resnici. V višino zraste do 1,5 metra, v dolžino pa do 2,5 metra. Samec tehta približno pol tone, samica pa skoraj polovico manj. Narava je poskrbela, da je ušesa in rep moškatnega goveda skrila pod volno.

Njegove dlake so zelo tople, osemkrat toplejše od ovčje volne, in svojega lastnika odlično ščitijo pred mrazom in vetrovi. Med spomladanskim odpadanjem dlak en velik predstavnik moškatnega goveda odvrže tri kilograme puha.

Zdi se presenetljivo, vendar se moškatno govedo v hudi zimi namenoma pase na najbolj vetrovnih mestih. Tam je namreč manj snega in lažje izkopljejo okusne rastline.

Arktični puščavniki

Običajno je čreda moškatnega goveda sestavljena iz nekaj samic z mladimi potomci. Ko samci odrastejo, lahko odidejo v gozdno tundro, saj se morajo izučiti in si pridobiti življenjske izkušnje. Tako kot pri ljudeh.

Zoologi so celo izračunali, da lahko moškatno govedo od svoje matične črede odide celih 700 kilometrov daleč! Zaradi tega so jih poimenovali "arktični puščavniki".

Vendar se v času gonjenja približajo čredam s samicami in včasih preganjajo mlade. Najbolj aktivni so konec julija in do konca septembra, ko iščejo svoj par. Če se za samico poteguje več samcev, se med seboj spopadejo. Ta spopad je redko usoden, saj poraženi samec praviloma preprosto pobegne.

Da bi preživeli, se zbirajo v polkrogih

Na fotografijah se moškatno govedo pogosto zbere v polkrogu, kot da bi pozirale. V resnici je to njihova strategija za zaščito črede. Manjši stojijo v sredini, večji pa ob straneh. Na tak način ne samo stojijo, ampak se lahko tudi premikajo po tundri.

To počnejo tudi med snežnimi nevihtami, ko stojijo s hrbtom proti vetru. Prav tako se zberejo v polkrogu, ko zagledajo sovražnika - na Arktiki so to volkovi.

Vrnitev na Arktiko

Paleontologi so na ruskih arktičnih območjih našli ostanke starodavnega moškatnega goveda. Najmlajši predstavniki so bili stari 3000 let. Hkrati pa nekateri znanstveniki menijo, da so zadnje živali izginile še veliko pozneje, morda šele pred 400 leti.

Znano je, da je moškatno govedo v začetku 20. stoletja živelo le še v Kanadi, njihovo populacijo pa so vzeli pod zaščito. Sredi stoletja so črede moškatnega goveda obnovili tudi na Aljaski. Znanstveniki iz skandinavskih držav so jih prav tako poskušali vrniti, vendar so bili ti poskusi neuspešni.

V sedemdesetih letih 20. stoletja so v Tajmirju začeli izvajati program za ponovno oživitev moškatnega goveda. Leta 1971 je Norilsk obiskala visoka kanadska delegacija, ki jo je vodil predsednik vlade Pierre Trudeau.

To je bilo prvič, da je Norilsk obiskal vodja druge države. Kanadčani so bili neizmerno presenečeni, da so sovjetski ljudje na Arktiki uspeli zgraditi tako lepo mesto z razvito infrastrukturo. Med tem obiskom so sovjetski znanstveniki predsedniku vlade povedali, da bi radi razmnožili populacijo moškatnega goveda, in Trudeau je obljubil, da bo pomagal. Leta 1974 so v Tajmirju izpustili prvih 10 15-mesečnih predstavnikov moškatnega goveda (enako samic in samcev), ki so jih posebej ujeli na Banksovem otoku.

Leta 1975 so v ZSSR pripeljali še 40 predstavnikov moškatnega goveda, tokrat z otoka Nunivak na Aljaski. Polovica jih je šla v Tajmir, polovica pa na Wrangelov otok na Čukotki. Do začetka devetdesetih let 20. stoletja se je moškatno govedo razširilo po Wrangelovem otoku in severni Jakutiji, nato pa so ga pripeljali na Jamal.

Danes na ruski Arktiki živi več kot 16 tisoč predstavnikov moškatnega goveda in to je največje število takoj za Kanado (vendar jih je tam več kot 100 tisoč). Večinoma živijo v Tajmirju, približno 4000 pa jih živi v Jakutiji. Na Wrangelovem otoku živi 1100 predstavnikov moškatnega goveda. Na Jamalu jih je okoli 400, od tega polovica v rezervatu za divje živali.

Povsod, kjer danes živi moškatno govedo, ga spremljajo strokovnjaki.

Zdaj je pred ruskimi znanstveniki naslednja naloga - kako udomačiti moškatno govedo. Posebej jih zanima puh teh arktičnih živali - giviut.