Hitlerja je porazila Rdeča armada, ne pa ruska zima

Zajete nemške zastave so ob Dnevu zmage 26. 06. 1945 metali pod Leninov mavzolej na moskovskem Rdečem trgu. Vir: Alamy/Legion-Media

Zajete nemške zastave so ob Dnevu zmage 26. 06. 1945 metali pod Leninov mavzolej na moskovskem Rdečem trgu. Vir: Alamy/Legion-Media

Mnogi zgodovinarji danes preveč podcenjujejo napore sovjetskih ljudi in Rdeče armade v boju proti skupnemu zlu fašizma in nacizma. Ne gre pozabiti, da predstavljajo antifašistične vrednote najpomembnejše vrline sodobne evropske družbe, ki temelji na demokratičnosti, človekovih pravicah in svobodni zavesti.

Čeprav so zmage na vzhodni fronti pripeljale do zloma hrbtenice fašizma in nacizma, večina ljudi na Zahodu še danes težko verjame, da se je odločilna bitka za naše demokratične svoboščine odvijala na ravnicah vzhodne fronte.

Temu je tako zaradi uradne zgodovinske razlage, v skladu s katero je bila Sovjetska zveza označena kot »totalitarna država«, torej enako slaba kot nacistična Nemčija. Resnica je precej drugačna.

Sovjetska zveza ni isto kot nacistična Nemčija

Cilj sovjetskega diktatorskega sistema je bil, da komunistična partija za vsako ceno obdrži oblast, bistvo nacizma pa je bila želja po rasni čistosti, širjenju ozemlja in uničevanja celotnih narodov, ki jim stojijo na poti.

Seveda bodo mnogi zgodovinarji trdili, da so tudi v Sovjetski zvezi uničevali narode s pomočjo lakote in gulagov ter se poskušali širiti v tujino s pomočjo Kominterne in podobno. Tukaj ne želim opravičevati tovrstnih zločinov, temveč samo pokazati, kako je do njih prišlo. Ko se poglobiš v zadeve, dejansko ugotoviš, da je bila na primer lakota posledica sovjetske osamljenosti in nujnih ekonomskih reform, brez katerih država v tedanjih razmerah časa vojne sploh ne bi mogla funkcionirati (kolektivizacija, industrializacija).

Večina slabih stvari je bila posledica zlasti politične izoliranosti, saj se Zahod v tridesetih letih 20. stoletja s Stalinom ni želel resno pogajati. Raje so se pogajali s Hitlerjem in se prilagajali njegovim rasističnim aspiracijam v Evropi, kot da bi privolili, da se Sovjetska zveza razvije in postavi na lastne noge. Ne gre spregledati niti tega, da je bil sovjetski sistem bolj prilagodljiv, predvsem pa vedno pripravljen na dialog z Zahodom, a so ga vladajoči krogi v Londonu odločno zavračali.

Zato nikakor ne gre enačiti dveh sistemov, nacističnega in sovjetskega, saj gre za dva popolnoma različna, celo nasprotujoča si sistema. Nacistični je bil v osnovi uperjen proti drugim narodom, sovjetski pa je številnim narodom prvič omogočil formiranje lastne državotvornosti, avtonomije in kasneje tudi neodvisnosti. Kominterna je denimo zahtevala priznanje narodnostnih in državotvornih pravic za vse jugoslovanske narode, tudi slovenskega, ko nam je takrat uradni Beograd zavračal naše osnovne pravice. Iz tega sledi, da sovjetski sistem ni bil absolutno zlo, kot ga danes poskušajo prikazati.

Rojevanje socialne in demokratične Evrope

Majhni evropski narodi, kot je tudi naš, so v resnici imeli srečo, da sta se spopadla nacizem in sovjetski komunizem, saj je bila Sovjetska zveza od samega začetka naravna zaveznica zahodnih velesil. To nam je posledično prineslo osvoboditev in novo družbeno pogodbo s socialno državo. V tem spopadu, v katerega sta obe sili vložili vsa svoja sredstva, se je izoblikovala nova, bolj socialna in bolj demokratična Evropa. Če bi Evropa po vojni ohranila svoje prijateljstvo s Sovjetsko zvezo, bi bila danes najmočnejša sila na svetu. Tako pa smo na istem kot leta 1939. Oslabljeni in razdeljeni.

Žal so anglosaksonski načrti presegali realna pričakovanja. Po vojni so nameravali obdržati svoj kolonialni sistem in razmerje moči v Evropi, da bi lažje obvladovali svet. Sovjetska zveza je po vojni upravičeno pričakovala ugodne kredite za obnovo svojega gospodarstva. V tej smeri je bila pripravljena na politični dialog, do katerega pa ni prišlo. Stalinu se je zdelo, da je Sovjetska zveza žrtvovala preveč za zmago v vojni, da bi karkoli prosila na kolenih. Visoki krvni davek naj bi zadoščal.

Zato so vsi poskusi enačenja Sovjetske zveze z nacistično Nemčijo sprevrženi in krivični do zgodovinske resnice, predvsem pa žaljivi do milijonov ljudi, ki so kot pripadniki Rdeče armade in sovjetskih narodov dali svoja življenja za zmago in svobodo, v kateri živimo danes.

Nihče ne zanika, da so se tudi zavezniki borili za iste cilje ter da so tudi Angleži in Američani imeli svoje žrtve in bremena. Med vojno so zavezniki izdatno zalagali Rdečo armado z orožjem in drugo opremo. Pa vendar je največ žrtev v vsej vojni padlo na ruski oz. sovjetski strani - okoli 27 milijonov. To je skoraj polovica vseh žrtev v celotni vojni! Tisto kar je medvojne zaveznike oddaljilo, je bilo obojestransko nezaupanje, tako na Zahodu kot na Vzhodu. Skrivni razvoj jedrskega orožja, ki so ga zavezniki skrivali pred Sovjeti, je samo še povečal njihovo nezaupanje in sprožil oboroževalno tekmo. 

Slovani kot evropski sužnji

Sovjetske žrtve niso bile posledica totalitarnega sistema, ki je tam vladal, kot nas želijo prepričati, temveč so bile posledica drugačne vojne od tiste na zahodu. To je bila rasna vojna za t.i. »življenjski prostor«, bila je »totalna vojna«, kjer so čez noč prenehala veljati vsa civilizirana vojaška pravila, ugasnila pa je tudi iskrena človeška empatija. Na vzhodni fronti se je prvič zgodilo, da so legitimne tarče postali vsi ljudje. Tudi otroci, dojenčki, ženske, starejši ljudje, ranjeni in povsem miroljubni posamezniki. Takšna je bila nacistična propaganda, ki je vse te ljudi označila za »ničvredneže«.

Namen vojne proti Sovjetski zvezi je bil uničenje ljudstva in njihove kulture, ne pa uničenje komunističnega sistema, njihove vojske ali države. Če bi to bil Hitlerjev namen, bi nemški okupatorji v Sovjetski zvezi najprej ukinili kolhoze, kar pa se ni zgodilo. Prav nasprotno, še povečali so dajatve za kmete in represijo do ljudi. Žide velikokrat sploh niso pošiljali v taborišča smrti, ampak so organizirali javne linče in geta v mestih, kjer so jih pustili umirati na obroke od lakote in nasilja.

Hitler je želel uničiti in izbrisati z obličja zemlje celoten ruski narod oz. vse Slovane, njihovo kulturo, jezik, mesta, domove in predvsem naše dostojanstvo. Vse Slovane so želeli spremeniti v evropske sužnje, ki bi delali za nemške interese. Hitler je upal, da ga bodo Angleži pri tem podprli in je v zasebnih pogovorih svojim sodelavcem menda govoril, »da bodo Slovani delali za Nemce tako kot delajo Indijci za angleški imperij«.

Hitler si je želel z Angleži razdeliti svet. On bi vladal celini, Angleži pa svojim kolonijam. Zato naj bi njegov namestnik Rudolf Hess maja leta 1941 (pred napadom na ZSSR) odletel na Škotsko, da prepriča Angleže v separatni mir. Vendar se je tako on kot nacistični režim uštel. Angleži niso bili pripravljeni deliti sveta z nikomer. Nacizem je bilo treba vojaško premagati.  Premagan je bil šele pred Moskvo, Stalingradom in Kurskom.

Nemčijo so premagali vojaški porazi, ne pa ruska zima, dež ali veter! Rdeča armada je tista, ki je porazila Hitlerja. To dejstvo se velikokrat poskuša relativizirati z zgodbami o domnevni sreči, ki naj bi jo imeli Rusi s svojo hudo zimo. Potemtakem lahko trdimo tudi, da so imeli zavezniki v severni Afriki pri El-Alameinu srečo, da so premagali Hitlerja, ker so tam divjali peščeni viharji.

Bojkot, ki ga ne bi smelo biti

Zelo sem bil razočaran, ko so številni zahodni voditelji lani bojkotirali proslavo ob dnevu zmage 9. maja v Moskvi, kjer so se poklonili 70. obletnici zmage nad fašizmom in nacizmom. Čeprav je trenutna politična situacija med Evropo in Rusijo slaba, ne bi smeli pozabiti na junake in žrtve naše preteklosti, brez katerih danes ne bi imeli tako opevanih svoboščin in demokracije, na katere se mnogi zahodni voditelji tako radi sklicujejo.

Samo predstavljajte si, kakšen odmev bi v javnosti povzročil bojkot komemoracije žrtvam holokavsta samo zato, ker bi neka nova evropska politika želela izraziti protest ali nestrinjanje zoper sodobno izraelsko politiko do Palestincev v Gazi?

Zakaj se torej ignorirajo napori Rdeče armade in poveličujejo napori zavezniških sil na zahodu? Zakaj ne moremo vseh obravnavati enakopravno, saj so se vendarle oboji bojevali za skupno dobro, za demokracijo in svobodo? Mogoče zato, ker zahodne velesile še danes vodijo politiko (neo)kolonializma oziroma izvažanja demokracije s pomočjo vojn in bombardiranj, da bi tako vzdrževali svoje razmerje sil v svetu?

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.