Bližnji vzhod je vedno bil in ostaja poligon velikih sil

Palestinci, ki jim varnostne sile zaradi starostne omejitve ne dovolijo iz Zahodnega brega v Jeruzalem, se skušajo s pomočjo lestve prebiti čez sporni zid, da bi se v mošeji al-Aksa lahko udeležili četrte petkove molitve ob Ramadanu.

Palestinci, ki jim varnostne sile zaradi starostne omejitve ne dovolijo iz Zahodnega brega v Jeruzalem, se skušajo s pomočjo lestve prebiti čez sporni zid, da bi se v mošeji al-Aksa lahko udeležili četrte petkove molitve ob Ramadanu.

Reuters
Današnja razmerja sil na Bližnjem vzhodu imajo korenine že v imperialistični politiki 19. stoletja, Rusija pa tudi danes nastopa kot resna nasprotnica anglosaksonskim interesom.

Na prelomu iz 19. v 20. stoletje se je angleška imperialistična politika znašla na pomembnem diplomatskem razpotju. V preteklosti sta bili Francija in Rusija vedno glavni nasprotnici angleških imperialističnih aspiracij po svetu. Edina izjema je bila krimska vojna (1854-1856), kjer sta Anglija in Francija skupaj nastopili proti Rusiji z namenom, da ji preprečijo širjenje vpliva na Balkanu in v turškem cesarstvu, ki je takrat počasi razpadalo. Drugače je Velika Britanija preko svojih kolonij obvladovala svetovno in predvsem evropsko politiko.

Vendar se je v tistem času na evropskem prizorišču pojavila nova hitro razvijajoča se velesila, ki je izzvala angleško prevlado v svetu in na evropski celini. Z vzponom nemškega cesarstva v drugi polovici 19. stoletja se je razmerje sil hitro spreminjalo v korist angleških tekmic. Nemška imperialna politika se je zavedala svojih omejitev in nevarnosti obkolitve, zato je iskala načine, da se pogodi z Rusijo. Usmerila se je na Balkan in predvsem na Bližnji vzhod. Rusijo je Balkan zanimal le iz perspektive nadziranja morskih ožin, da bi imela prost dostop do Sredozemskega morja. Bližnji vzhod je predstavljal pomembno iztočnico za pohod proti Indiji, ki je bila takrat najpomembnejša angleška kolonija. Kdor je obvladoval področje Balkana in Bližnjega vzhoda, je lahko nadziral pretok blaga v Evropo preko Sueškega kanala.

Poleg Nemčije se je na prelomu iz 19. v 20. stoletje začela nenadoma hitro razvijati tudi Rusija, ki pa ji je takrat vladal zelo neodločeni in neizkušeni car Nikolaj II., ki se je ujel v pasti anglosaksonskih političnih intrig, usmerjenih proti nemškim imperialnim interesom.

Angleži so se sprva v Aziji povezali z Japonci, formalno zato, da bi zaščitili svoje interese na Daljnem vzhodu, neformalno pa zato, da Japonsko pripravijo za napad na Rusijo, kar se je leta 1904 tudi zgodilo. Japonska je v kratki vojni močno oslabila Rusijo, jo politično ponižala in tako prisilila, da je sedla za pogajalsko mizo ter se odpovedala svojim imperialističnim aspiracijam v tem delu sveta. Angleži so leta 1905 priznali japonski protektorat nad Korejo, kar je kasneje privedlo do njene okupacije. Danes ni nobena skrivnost, da so Japonsko takrat k miru z Rusijo prisilile prav Velika Britanija in ZDA, ki sta vzdrževali japonsko vojsko in jo pripravili na vojno. Rusijo so po drugi strani vzdrževali francoski krediti. Tako se je Rusija navezala na Francijo in s tem posledično tudi na Veliko Britanijo, saj se je Francija zaradi strahu pred Nemčijo povsem podredila angleškim geostrateškim interesom.

Vojna z Japonsko je sprožila rusko revolucijo leta 1905, ki je močno oslabila njeno družbeno ureditev. Pravzaprav so tuji krediti in pomoč Zahoda preprečili zmago ljudske revolucije, ki je kasneje izbruhnila v še bolj neugodnih razmerah med prvo svetovno vojno in tako smrtno ranila ruski imperij. Japonci (in kasneje tudi Nemci) sploh niso premagali ruske vojske, temveč le njihovo družbeno ureditev.

Računi brez krčmarja

V takšnih okoliščinah je leta 1907 nastal prvi sporazum med Rusijo in Veliko Britanijo, ki je razdelil interesne sfere na Bližnjem vzhodu in v Aziji. Državi sta se sporazumeli, da bo Afganistan ostal v angleški interesni sferi. Glede Perzije (današnji Iran) sta si državi razdelili vplivna območja na severu in jugu dežele, kar je pomenilo, da so lahko ruska podjetja neovirano izkoriščala iranska bogastva na severu, angleška podjetja pa na jugu dežele. Vmes je sicer obstajalo več kot 100-kilometrsko nevtralno območje, kjer sta se lahko obe velesili potegovali za svoje koncesije. Kot zanimivost naj omenim, da so med drugo svetovno vojno (avgusta 1941) Angleži in Rusi preventivno okupirali Iran po istem ključu interesnih sfer, določenih v letu 1907. Mezopotamija oz. današnji Irak in Sirija sta bili takrat še pod kontrolo turškega cesarstva, vendar so že obstajali načrti kako si bosta Rusija in Velika Britanija razdelili tudi to strateško področje. Sporazum iz leta 1907 je določil Tibet za nevtralno območje, zato se Rusija in Velika Britanija v ta del sveta nista posebno vpletali.

Glede na aktualnost današnjih dogodkov nam v luči teh sporazumov postane jasno marsikaj. Predvsem to, zakaj so zahodne velesile v osemdesetih letih tako odločno nasprotovale sovjetskemu posegu v Afganistanu. Postane nam jasno, zakaj nobena velesila ni odločno protestirala, ko je Kitajska zasedla Tibet. Predvsem nam postane jasno, zakaj se danes krešejo iskre med velesilami v Iraku, Siriji in Iranu. Očitno so si velesile svoje interesne sfere v tem delu sveta že davno razdelile. Zdaj gre samo še za to, kdo bo komu odtegnil večji kos torte. To so računi brez krčmarja, saj ljudi nihče ni nič vprašal.

Bagdadska železnica

Angleško-ruski sporazum iz leta 1907 je pomenil velik poraz nemške zunanje politike. Hkrati je omenjeni sporazum pomenil vzpostavitev trojne zveze (VB, FR in Rusija) proti Nemčiji. Nemško-ruska pogajanja o zbližanju so zaradi rusko-japonske vojne propadla, saj se je morala Rusija zaradi svojih potreb financiranja in kreditov nasloniti na Anglijo in Francijo. V tem času je nastal nemški vojaški načrt, t.i. »Schlieffnov načrt«. Analiza rusko-japonske vojne je privedla nemške vojaške načrtovalce do ideje, da bi lahko porazili Francijo v manj kot petih tednih, če bi usmerili glavnino svojih sil preko nevtralne Belgije proti Parizu in se po kapitulaciji Francije hitro obrnili na vzhod proti Moskvi, ki do takrat ne bi uspela zbrati vseh svojih vojaških sil zaradi slabih železniških povezav. Takšna so bila pričakovanja nemškega generalštaba. Zgodovina pa je pokazala, da so se načrtovalci zmotili, saj niso pričakovali na odločen francoski in kasneje tudi ruski odpor. Pri tem načrtu naj bi glavno vlogo v hitri vojaški zmagi odigrala nemška železnica.

Ker so takrat železnice igrale pomembno vlogo, enako kot danes avtoceste in medcelinske povezave, so v Berlinu skovali načrt t.i. »bagdadske železnice«.  Nemčija ni mogla konkurirati angleškemu imperiju na morju, lahko jim je konkurirala le na celini. Tako je nastal nemški načrt prebijanja iz obkolitve, ki je močno konkuriral angleški politiki v Evropi in predvsem na Bližnjem vzhodu. Vmes jih je ovirala le »balkanska pot«. Zato so se vneli posredni spopadi med velesilami, ki so se najbolj odražali v spodbujanju balkanskega in arabskega nacionalizma. S pomočjo bagdadske železnice bi lahko Nemčija ogrozila angleške interese v tem delu sveta, predvsem Sueški prekop in njihove poti do Indije in južne Afrike, medtem ko bi lahko Rusiji preprečili dostop do Sredozemlja. Turčija v tistem času ni imela veliko izbire, zato se je postavila na nemško stran. Balkanske vojne so samo še dodatno okrepile nasprotja med velesilami v tem delu sveta.

Izbruh svetovne vojne

Zgodovinarji imajo še danes različna mnenja o tem, kaj je bil glavni vzrok za prvo svetovno vojno. Neizpodbitna dejstva pa kažejo, da se je teren za svetovni spopad pripravljal že desetletja pred tem. Glavni namen je bil uničenje nemške geopolitike, oslabitev Rusije in podreditev evropske celine anglosaksonskim geostrateškim interesom. Rusija je formalno vstopila v vojno, da bi zaščitila Srbijo in predvsem svoje interese glede dostopa do Sredozemlja, tj. pomorskih ožin v Dardanelah in Bosporju. Francija je bila po Schlieffnovem načrtu napadena preko nevtralne Belgije, kar je dalo Veliki Britaniji dober izgovor, da je lahko vstopila v vojno.

Na Bližnjem vzhodu so turški imperij po zaslugi Lawrencea Arabskega, ki je bil angleški vohun pri arabskih plemenih, vojaško in politično povsem oslabili. To je povzročilo razpad tamkajšnjega sistema, ki je v ta del sveta pripeljal dve zahodni velesili, Francijo in Veliko Britanijo. Leta 1916 je sredi vojne vihre nastal znameniti »Sykes-Picotov sporazum,« ki je dokončno razdelil interesne sfere tudi v Mezopotamiji. Francija je dobila nadzor nad današnjo Sirijo in Libanonom. Velika Britanija pa nad Palestino, Jordanijo in Irakom. Rusijo so popolnoma izključili iz Bližnjega vzhoda in ji namesto tega ponudili pomorske ožine. Posledice se občutijo še danes, saj so na podlagi tega sporazuma nastale arabske države in njihove meje, ki so v marsičem sporne in še danes povzročajo številne krvave nemire v regiji. Največji problem je bil ustvarjen takoj po drugi svetovni vojni, ko so zahodne velesile vzpostavile državo Izrael, ki še danes predstavlja glavni vzvod zahodnih interesov v tem delu sveta.

Od oktobrske revolucije do sodobne Rusije

V času, ko je izbruhnila revolucija v Rusiji leta 1917, je postalo jasno, da se bodo morale ZDA hitro vključiti v vojno. Rusija je pričakovano izstopila iz prve svetovne vojne, vendar so boljševiki z Leninom na čelu kmalu poskrbeli za mednarodno senzacijo, ko so razkrili vse tajne sporazume imperialističnih držav in enostransko razglasili, da Rusija odstopa od vseh omenjenih pogodb, ki so določale tudi njene interesne sfere. To ji je zagotovo prineslo simpatije pri majhnih narodih. Za nagrado je bila Rusija dolgo let kaznovana z mednarodno izolacijo. Nemčija jo je kaznovala s poniževalno mirovno pogodbo v Brest-Litovsku spomladi leta 1918. Vendar je sovjetska Rusija samo čakala na primeren trenutek, da je lahko slednjo pogodbo po nemški kapitulaciji novembra 1918 preklicala in začela preko Kominterne ponovno uveljavljati svoje interese v Evropi in v svetu.

Ker sta bili Nemčija in Rusija v prvi svetovni vojni dejansko poraženki, sta se morali iz političnih razlogov sporazumeti. Tako je nastal rapalski sporazum med državama iz leta 1922 in tajno vojaško sodelovanje med Rdečo armado in Reichswehrom, ki je trajalo do leta 1933, dokler ni Hitler, ko je prevzel oblast, razdrl sodelovanje. Nemčija se je pod Hitlerjem ves čas trudila sporazumeti z Veliko Britanijo, da bi si razdelili interesne sfere v svetu, vendar jim to ni uspelo. Zato je bil naslednji korak začasen nemško-sovjetski pakt o nenapadanju iz leta 1939, ki je najbolj prizadel in omajal predvsem anglosaksonsko prevlado v svetu (kar je treba vedno poudarjati), zato ga danes od vseh znanih škodljivih mednarodnih pogodb še najbolj demonizirajo.

Tako smo spoznali, da je postala Sovjetska zveza oz. Rusija zlasti po drugi svetovni vojni edina resna velesila, ki je lahko konkurirala anglosaksonskim geostrateškim interesom tako v Evropi kot na Bližnjem vzhodu. Po razpadu Sovjetske zveze se je Rusija pod Putinom ponovno okrepila in zdaj uveljavlja svoje stare interese na Bližnjem vzhodu in drugje po svetu. Znotraj EU se ponovno krepijo tudi nemški strateški interesi, ki škodujejo predvsem majhnim evropskim narodom. Zdaj se postavlja samo še vprašanje, kako se bodo tokrat reševali problemi interesnih sfer v svetu. Upam le, da se ne bodo reševali s pomočjo kakšne »tretje svetovne vojne«, ki bi zagotovo pomenila konec človeštva, kot ga poznamo. To je nekoč nazorno parafraziral že Albert Einstein, ko je rekel: »Če pride do tretje svetovne vojne, bo četrta potekala samo še s palicami in kamni.«

Milan Mrđenović je univerzitetno diplomirani zgodovinar in doktorski študent na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Svoja razmišljanja objavlja na blogu Milanovi utrinki.

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.