Hladna vojna se ni nikoli končala

Padec Berlinskega zidu leta 1989 je zaznamovala vzpostavitev novega svetovnega reda.

Padec Berlinskega zidu leta 1989 je zaznamovala vzpostavitev novega svetovnega reda.

AP
Tudi po razpadu Sovjetske zveze se je Zahod trudil, da bi si podredil Rusijo in jo gospodarsko izkoriščal. Rusijo se v slabi luči prikazuje zato, ker se je uprla tem procesom.

Zadnje čase se veliko govori o nastajanju nove hladne vojne med Rusijo in zahodnimi velesilami. Nekateri analitiki menijo, da se je nova hladna vojna začela zaradi širitve severnoatlantskega zavezništva na vzhodno Evropo. Drugi so prepričani, da je nastala zaradi »žametnih revolucij« v Gruziji, Ukrajini in drugih državah. Spet tretji so prepričani, da so jo spodbudile zahodne vojaške intervencije v Jugoslaviji, Iraku, Libiji in Afganistanu.

Pravzaprav se hladna vojna uradno nikoli ni končala, zato je nesmiselno iskati mejnike, ki bi določili njen »novi začetek«. Splošno sprejeto je, da se je hladna vojna začela po drugi svetovni vojni kot oblika »sovjetskega nasprotovanja kapitalističnemu zahodu«, končala pa z razpadom Sovjetske zveze leta 1991, do česar je prišlo zaradi domnevno »neučinkovitega socialističnega sistema«. Pri urah zgodovine ter v številnih dokumentarcih smo vedno znova poslušali isto zgodbo. Govorilo se je, da sta »demokracija in kapitalizem najboljša rešitev za svet in Rusijo«.

Slednja je po letu 1991 sprejela kapitalizem in demokracijo, vendar se politični odnosi z Zahodom niso izboljšali. Zaupanje je danes celo na nižji točki, kot je bilo v času Sovjetske zveze, pa čeprav je imela slednja v času uradno priznane hladne vojne (1945-1991) več vojaških baz v tujini, več orožja ter večji vojaški proračun, poleg tega se je vmešavala v številne vojaške konflikte po svetu. Današnjo Rusijo prikazujejo v bolj negativni in temačni luči, kot se je nekoč prikazovala Sovjetska zveza, čeprav predstavlja bistveno manjšo grožnjo kot jo je nekoč predstavljala mogočna Sovjetska zveza s svojim Varšavskim paktom in »brezbožnim komunizmom«. Pravzaprav se negativno prikazovanje Rusije nikoli ni končalo, saj je bil Zahod do Moskve od nekdaj nezaupljiv. V resnici je bil najbolj zainteresiran za njena naravna bogastva.

Samorastniška velesila

Zaradi tega lahko sklepamo, da Zahod ni nasprotoval Rusiji zaradi komunizma, ampak prej zato, ker gre za samorastniško velesilo, ki je vedno nasprotovala tujim zahodnim geostrateškim in imperialističnim interesom. Zaradi neizmernega naravnega bogastva Rusije, zlasti energetskega, so bile zahodne korporacije vedno zainteresirane za njeno izkoriščanje. Načrtovalci nove svetovne ureditve so po letu 1991 pričakovali, da bo Rusija prej ali slej razpadla, tako kot je razpadla Jugoslavija. Zgodilo se je ravno nasprotno. Po letu 2000 se je Rusija z novim vodstvom postavila na lastne noge in zdaj ponovno uveljavlja svoje interese ter nasprotuje interesom Zahoda, ki so v bistvu interesi požrešnih korporacij, ki upravljajo z državami, kot sta ZDA in VB.

In prav to je razlog za čedalje hujšo sovražno propagando proti Rusiji. Nekateri zahodni novinarji in analitiki ruskega predsednika Vladimirja Putina primerjajo kar  z »novodobnim Stalinom«, zaradi vojne v Ukrajini pa so nekateri šli celo tako daleč, da Rusijo primerjajo kar z »nacistično Nemčijo«, Putina pa s Hitlerjem. V sovjetskih časih je najhujša obtožba prišla iz ust pokojnega ameriškega predsednika Ronald Reagan, ki je Sovjetsko zvezo v osemdesetih označil za »imperij zla«.

Lahko bi rekli, da se je hladna vojna začela takoj po oktobrski revoluciji leta 1917, ko so boljševiki prevzeli oblast in naznanili svetu, da ne bodo odplačevali »imperialističnih kreditov«, delavce pa so pozvali k svetovni revoluciji proti zahodnim vladam. Slednje so začele takrat izrabljati oslabljeno Rusijo, da bi jo čim bolj destabilizirale in tako povečale geostrateški vpliv na njenih mejah.

Sovjetska zveza si je kljub temu od samega začetka prizadevala za vzpostavitev prijateljskih stikov z vsemi državami po svetu. ZDA so bile zadnja od zahodnih velesil, ki so šele leta 1933 priznala obstoj Sovjetske zveze, kar je bila posledica svetovne gospodarske recesije.

V času pojava fašizma in nacizma v tridesetih letih 20. stoletja je Moskva zahodne vlade vztrajno pozivala k skupnim akcijam proti fašizmu, vendar je zahod zavračal njihove predloge. Münchenski sporazum (1938), ki so ga zahodne velesile sklenile s Hitlerjem, je omogočil razkosanje Čehoslovaške, Nemčijo pa usmeril na vzhod. Moskva je bila popolnoma izolirana. Kaj je sledilo, sem že pisal v enem od svojih prejšnjih zapisov. Zahod se je za Rusijo vedno zanimal samo v gospodarskem smislu.

Porušeno razmerje sil

Med drugo svetovno vojno so zahodne velesile spoznale tudi vojaško korist Sovjetske zveze, ki se je takrat borila za lasten obstoj. Uničenje nacistične Nemčije, ki je vodilo v anglosaksonsko prevlado v svetu, je bilo v njihovem interesu. To je bil tudi glavni razlog, da so zahodne velesile med vojno znatno zalagale Sovjetsko zvezo z vojaškim materialom, da bi čim dlje vztrajala v vojni in namesto njih vojaško zlomila Nemčijo, kar se je tudi zgodilo. Odlašanje zahodnih sil z odprtjem druge fronte v Evropi (medtem, ko je Rusija krvavela) je še dodatno povečalo nezaupanje Moskve do Zahoda. Skrivanje razvoja atomskega orožja jo je spodbudilo k oboroževalni tekmi.

Ko so ZDA po koncu vojne zavrnile sovjetsko prošnjo po ugodnih povojnih kreditih, da bi se lahko kot velesila postavili na noge, je postalo tudi Stalinu jasno, da se zahodna politika do Moskve kljub velikim sovjetskim žrtvam med vojno ne bo spremenila. So pa Američani po drugi strani z Marshallovim planom povsem nesebično pomagali obnoviti celotno zahodno Evropo. Sovjetska zveza se je morala ponovno zanašati na lastne sile in je kljub temu dosegla zavidljive rezultate. Uporabo atomskega orožja proti Japonski so v Moskvi razumeli kot opozorilo Zahoda, kdo je močnejši in komu se morajo podrediti, čemur se je Sovjetska zveza odločno uprla. Na dolgi rok jo je oboroževalna tekma izčrpala, še dodatno pa je k temu pripomogla pomoč njenim zaveznicam v vzhodni Evropi. Veliko sredstev so porabili tudi za lastno obnovo, saj je bila dežela zaradi minule vojne povsem razdejana.

Razpad Sovjetske zveze je porušil razmerja sil, ki so vzdrževale red, mir in stabilnost na Balkanu, Evropi, Kavkazu in Bližnjem vzhodu.

Trenutno se Rusija sooča z anglosaksonskimi interesi, ki pritiskajo na njene meje, da bi jo dodatno oslabili. Glavni simbol in dokaz, da se hladna vojna v bistvu ni nikoli končala, je zveza NATO. Zakaj se je zavezništvo v zadnjih letih razširilo na ruske meje, čeprav je Rusija v znak dobre volje razpustila Varšavski pakt, umaknila vojsko iz vzhodne Evrope, odobrila združitev Nemčije in dovolila razširitev anglosaksonskih interesov na njenem dvorišču?

Namesto, da bi velesile medsebojno sodelovale in pomagale reševati svet, ki je v krizi, se raje prepirajo in tekmujejo v tem, kdo bo na koncu pobral največ koristi. V hladni vojni, ki med Zahodom in Rusijo traja že skoraj 100 let, smo videli dovolj trpljenja. Slovenija bi morala zavzeti drugačno stališče in se zavzemati za dialog med Zahodom in Moskvo, ne pa služiti zahodnim korporativnim in vojaškim interesom, ki so usmerjeni proti Rusiji, njeni kulturi in njenimi ljudmi.

Milan Mrđenović je univerzitetno diplomirani zgodovinar in doktorski študent na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Svoja razmišljanja objavlja na blogu Milanovi utrinki.

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.