Vladimir Putin ne sanjari o oživitvi Sovjetske zveze

“Sovjetska zveza – trdnjava miru”, spomenik v Muzeon Parki v Moskvi. Vir: Lori/Legion Media

“Sovjetska zveza – trdnjava miru”, spomenik v Muzeon Parki v Moskvi. Vir: Lori/Legion Media

Ruski predsednik Vladimir Putin je večkrat izjavil, da je bil razpad Sovjetske zveze geopolitična napaka. Prav z omenjeno izjavo večkrat utemeljujejo njegovo domnevno željo po obuditvi nekdanjega sovjetskega imperija, vendar ni nobenih pravih razlogov, da bi temu dejansko verjeli.

Ali želi Vladimir Putin obnoviti Sovjetsko zvezo?  Nihče ne more 100-odstotno dokazati, da temu ni tako, tako kot ne more nihče dokazati, da Barack Obama ne želi iz ZDA narediti monarhije, ali pa denimo,  da Bill Bailey ne želi postati novi Dalajlama.

Putin zagotovo čuti nostalgijo po sovjetski preteklosti, kar je za osebo njegovih let in ozadja popolnoma naravno. Tudi jaz čutim nostalgijo po 1970-ih in 1980-ih, saj so bili to časi mojega otroštva in moje mladosti, z vsemi čudovitimi in nepozabnimi stvarmi, ki so nedvomno povezane samo z omenjenim  življenjskim obdobjem.

A pustimo ob strani sanje, želje, skrite strasti in nostalgijo in se raje vprašajmo, ali lahko Putin dejansko obnovi Sovjetsko zvezo? Ob predpostavki, da je ruski voditelj racionalen politik, ki je sposoben realno oceniti tako trenutne zmožnosti Rusije kot tudi naravo trenutnega mednarodnega sistema, je odgovor seveda odločen »ne«.

Prvič, Sovjetska zveza je nastala na temelju povezovalne in močne komunistične ideologije, ki je imela – vsaj v prvi polovici 20. stoletja – na stotine milijonov navdušenih privržencev po vsem svetu.

Kremelj trenutno poudarja zlasti “suverenost” in nenehno opozarja pred “barvnimi revolucijami”, kar dokazuje, da ima ruska oblast prej izolacionistične kot pa ekspanzionistične reflekse; ne zanima jih promocija še ene univerzalne ideologije v tujini, saj so preveč okupirani s strahom pred tujo ideologijo, ki poskuša prodreti v Rusijo.

Drugič, pri Sovjetski zvezi je šlo za edinstven model modernizacije, ki je bil krut in brezobziren, vendar pa je v marsičem zagotovil zelo učinkovito družbeno in politično mobilizacijo. Najbolj nazoren primer tega je seveda druga svetovna vojna, obstajajo pa tudi drugi primeri, kakršen je na primer sovjetski vesoljski program. Danes takšna unikatnost ne obstaja več – Rusija je kapitalistična država, čeprav je tranzicija od komunizma še nepopolna in nedosledna.

Tretjič, za obnovo Sovjetske zveze bi potrebovali politično voljo in zavezanost, ki ju preprosto ni. Po ponovni združitvi obeh Nemčij je Berlin uvedel tako imenovani »solidarnostni davek«, s pomočjo katerega so pospešili integracijo nekdanje Vzhodne Nemčije v Zvezno republiko; nemška družba je dodatno breme sprejela brez večjega nasprotovanja. Nasprotno je pobuda za podoben »solidarnostni davek«, s pomočjo katerega bi pospešili integracijo Krima v Rusijo, v Moskvi naletela na zelo hladen sprejem, zato so jo kaj hitro opustili.

Ali to nemara pomeni, da Rusija ne poskuša ohraniti svojega vpliva na območju nekdanje Sovjetske zveze? Vsekakor ne. A nekdanje sovjetske republike za Rusijo niso isto, kar so bile za Veliko Britanijo nekdanje britanske kolonije v Afriki. Po stopnji sovjetske gospodarske, družbene in kulturne integracije so te republike prej podobne Irski in Škotski. 

Kronologija politike Kremlja v sosedstvu je bila v zadnjih 25 letih v veliki meri veriga poskusov – večinoma precej nerodnih in neuspešnih – da bi ustvarili pas prijateljskih držav vzdolž ruskih meja ter na ta način ohranili gospodarske, družbene in humanitarne povezave, ki segajo v skupno zgodovino te ogromne regije.

Zaradi dolgoročnih posledic kriz v Gruziji in Ukrajini se zdi ta cilj bolj oddaljen in zahteven kot kdajkoli doslej, vendar niti omenjeni krvavi konflikti ne spremenijo bistvene realnosti: Rusija je lahko varna in uspešna samo v primeru, če jo obkrožajo stabilni, živahni in prijateljski sosedi.

Najnovejši poskus približevanja tej zahtevni nalogi je Evrazijska gospodarska skupnost (EAEU). Bi moral biti Zahod zaskrbljen, ker se je sploh pojavila? Ali gre nemara za prikriti poskus oživljanja Sovjetske zveze?

Moj odgovor je še enkrat odločni “ne”. Evrazijska gospodarska skupnost je bodisi brezupna ali pa povsem neškodljiva. Brezupna v primeru, da bo ostala “posvečena zveza” gospodarskih in družbenih sistemov, ki niso sposobni in ne želijo izpeljati pomembnejših reform. Neškodljiva bo, če bo do integracije evrazijskega prostora prišlo skupaj z globoko transformacijo držav članic v smeri prostega trga, socialnih inovacij in političnega pluralizma. V zadnjem primeru lahko Rusija dokončno preboli svojo post-imperialno travmo brez tega, da bi si nabirala dodatne stroške v krvi in zakladu.

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.