Kako gre danes bivšim republikam Sovjetske zveze?

V osemdesetih letih so po sovjetski televiziji vrteli videoposnetek, ki je ob glasnih zvokih državne himne prikazoval junaštvo sovjetske države. V posnetku so v vesolje letele rakete, okoli sveta so krožili sateliti, obratovale so živahne tovarne in hitri vlaki.

Posnetek je govoril tudi o ljudeh. O tistih, ta uspešnih. Pomislite na Jurija Gagarina, športnike z olimpijskimi medaljami in vojaške heroje. Ravno to je bil problem. V sistemu, ki je domnevno ustvarjal enake možnosti za vsakega državljana, so imele v resnici koristi zlasti nekatere skupine.

Sovjetski propagandni filmi pa niso pokazali težaškega vsakdanjega življenja. Oblačila so bila medla, bloki so bili sivi, včasih ni bilo na voljo dosti hrane ali pa je bilo premalo izbire. Toda kljub temu bi veliko nekdanjih sovjetskih ljudi zatrdilo, da so bili tiste dni na boljšem, kar morda bolj odraža, kako slabo so nekatere republike izpeljale tranzicijo v neodvisnost.

Da sploh ne govorim o izredni neenakosti, ki je skupna vsem. V 25 letih je šlo vseh 15 republik vsaka svojo pot. Dosegle so različne stopnje uspehov in porazov. Statistično so verjetne zmagovalke baltske države, Kazahstan in sama Rusija, medtem ko bi lahko upravičeno rekli, da Ukrajina, Moldavija in srednjeazijski »-stani« še naprej trpijo.

Različni rezultati

V Gruziji, Armeniji in Azerbajdžanu so bili rezultati mešani, medtem ko Belorusija odstopa. Minsk se je na razpad Sovjetske zveze odzval na način, da je dogodek bolj ali manj ignoriral. Tako danes državno policijo še naprej imenujejo KGB in velika ideja – vsaj v teoriji – še naprej ostaja zvestoba Leninovim idealom.

V sovjetski dobi je bil ukrajinski Krivoj Rog, znan tudi pod imenom Krivbas, močno industrijsko središče. Zgradili so ga za podporo rudarski industriji in je z dolžino 120 kilometrov celo najdaljše mesto v Evropi, ki pa zadnje četrt stoletja stagnira.

Oče Viktorije Bočarove se je tja preselil iz Sankt Peterburga v sedemdesetih letih, njena mati pa se je rodila v Kijevu. Oče se je v Rusijo vrnil pred 15 leti, medtem ko Viktorija in njena mati ostajata v ukrajinskem mestu.

»Moj oče je imel v osemdesetih letih dobro službo in nekaj denarja. Vedno pa se je pritoževal, da v trgovinah ni bilo kaj kupiti. Zdaj pa sem tukaj jaz trideset let pozneje, ko imamo velike zaloge v trgovskih centrih, toda zelo malo denarja, s katerim bi to lahko kupili! To je pravzaprav nekakšen teater absurda,« pravi. »Ukrajinci so dve desetletji čakali na obljubljen premik na bolje, vendar se ta nikoli ne zgodi. Mislim, da je za moje vrstnike padla kaplja čez rob pred dvema letoma, po Majdanu, ki je uničil še tisto malo gospodarstva, ki smo ga imeli,« pojasnjuje Viktorija. »Tisti, ki so se lahko, so se preselili v Rusijo, nekateri tudi v Evropo, če so imeli srečo, preostali pa smo obtičali tukaj. Čeprav tudi sama načrtujem, da grem kmalu v Krasnodar.«

Njenim pritožbam pritrjujejo statistike. Ukrajinski BDP je bil leta 1991 za 30 odstotkov višji kot leta 2014, k padcu pa je najbolj pripomogla tehnološka degradacija. Od takrat je padel še za dodatnih 16 odstotkov. Zaradi pomanjkanja možnosti so ljudje glasovali s svojimi nogami in odšli drugam. Med letoma 1990 in 2013 je Ukrajina izgubila 12 odstotkov prebivalstva, oddelek za populacijo Združenih narodov pa napoveduje, da bo število prebivalcev do leta 2050 padlo pod 34 milijonov. Leta 1991 jih je bilo 51 milijonov.

Baltske države – Litva, Latvija in Estonija – so šle po popolnoma drugi poti, a imajo tudi one demografske težave. Litva je po neodvisnosti izgubila 24 odstotkov svojega prebivalstva, Latvija 25 odstotkov (do leta 2015), medtem ko je Estonija izgubila 19 odstotkov (sodeč po popisu 2016). Namesto, da bi se razpršili po vsem svetu, so se emigranti skoraj enotno preselili v bolj cvetoče regije Evropske unije ali Rusije, njihove domovine pa so ohranile upanje, da jih bodo nekoč velik del privabile nazaj. Torej, vasi in mesta v Latviji imajo trenutno manj mladih, a se to lahko v prihodnosti spremeni. Še posebej, če bi države uspele v ambicijah za spremembe v gospodarstvu preko privabljanja neposrednih naložb iz tujine.

»Na Irskem živim 12 let, moja otroka sta se rodila tukaj, a še vedno upam, da bom nekoč odšel domov,« pravi mehanik Nils, ki živi v Dublinu. »Vsaj moja dva sinova poznata svojo domovino, ker vsako poletje preživita z mojimi starši v Jurmali, pa še vsi smo zdaj v EU, zato sem optimističen, da se bodo nekoč vrnili v Latvijo.«

Čeprav so številni Balti našli boljše priložnosti na zahodu Evrope, je glavna destinacija za prebivalce teh treh držav Rusija. To na splošno velja za vse republike nekdanje Sovjetske zveze. Leta 2014 so emigranti iz Rusije v Uzbekistan poslali 4,2 milijona funtov (4,8 milijona evrov), v Rusiji pa živi med dva in štiri milijone Ukrajincev.

Bahodir je uzbekistanski učitelj v mestu Habarovsk, prestolnici ruskega Daljnega Vzhoda. »Doma imamo majhne plače in čisto nobene vladavine prava. Rusija ni popolna, a spoštuje človekove pravice, ljudi na splošno pustijo pri miru in plače omogočajo nekaj dostojanstva. Zares uživam življenje tukaj,« je dejal. »Sanjam, da bi živel v Angliji, toda to ni realna opcija, Habarovsk je povsem v redu kompromis.«

Osrednje koristi za Rusijo

To nas pripelje do samih Rusov. Ironično, čeprav je bila Sovjetska zveza v bistvu imperij pod nadzorom Moskve, ni dvoma, da je ravno sama Rusija od njenega razpada najbolj pridobila. Njen nominalni BDP je dosegel 2,07 bilijona dolarjev, medtem ko je leta 1991 znašal 509 milijard dolarjev. Vendar so bila devetdeseta izgubljeno in kaotično desetletje, v katerem je na neki točki BDP celo upadel na 195,9 milijard dolarjev.

Ko ni bilo več potrebno subvencionirati oddaljenih regij ali vzdrževati varnosti na takšni ravni, kot so bili zanjo pripravljeni zapravljati Sovjeti, je večina Rusije v zadnjem času cvetela, kljub trenutni recesiji. Marija Tihomirova iz Vladivostoka je doživela obe obdobji. Ko je razpadla Sovjetska zveza, je bila mlada zdravnica, zdaj pa je uspešna poslovna ženska v proizvodnji pohištva.

»Po eni strani obžalujem, kako so poklici izgubili pomen. V starih časih je bil zdravnik, učitelj ali znanstvenik najvišja oseba v skupnosti. Doseči takšen status je bil velik dosežek. Danes se je vse spremenilo in je na vrhu posameznik, ki ima največ denarja,« opaža Marina. »Sem pa bila v letu 2016 že v Vietnamu, Singapurju, Saipanu, Berlinu, Cannesu in Miamiju, pa je šele september. Ko sem bila še mlada komunistka, si takšnega potovanja ne bi mogli zamisliti.«

Za Marino dela Anja Romanenko. Izhaja iz vasi v Primorski regiji in se niti ne spominja komunističnega obdobja.

»Življenje v Rusiji ni preprosto, a sem potovala. Bila sem v Koreji in na Kitajskem. Imam tudi svoj avto in hišo, zdi se mi, da imam zarisano neko pot za prihodnost,« navdušeno razlaga. »Moja mama, ki je trdno delala celo življenje, bi imela potovanje do Vladivostoka za nekaj posebnega.«

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.