Menda ni tudi Jevgenij Onjegin ruski agent?

V torek zvečer sem si v SNG Maribor ogledal balet Jevgenij Onjegin, ki so ga promovirali kot 'baletni spektakel življenjskih iluzij in izgubljene ljubezni.' Gre za delo po romanu v verzih Aleksandra Sergejeviča Puškina v koreografiji Valentine Turcu. Puškina, velikega ruskega pesnika, ne poznajo samo Rusi, zato ga ni treba posebej predstavljati. Lahko bi rekli, da gre za uspešen ruski izvozni artikel, ki ga je treba skupaj s Tolstojem in Dostojevskim vsaj prelistati, če želite biti vsaj malo osveščeni o klasikih svetovne literature.

Ves čas sem razmišljal, če ne gre pri Onjeginu pravzaprav za rusko infiltracijo v mojo dušo. Hkrati sem se spomnil, da sem pred dnevi na spletu gledal nov ruski film z naslovom Duelant, ki ga bržkone nikoli ne bo v slovenske kinematografe. Mučil sem se z ruščino, ker podnapisov pač ni bilo in priznam, da se mi je film zdel kar dober. Pravzaprav odličen. Še posebej so me navdušili  posnetki Sankt Peterburga iz leta 1860. Še eno priznanje imam, velikokrat na spletu zaidem na spletne strani, ki so jih pri neki obskurni raziskovalni organizaciji označili za sredstva ruske propagande. Potem je omenjeni organizaciji pet minut slave podelil sam Washington Post. Ker smo v letu, v katerem je “post truth” postal izraz leta, bi ga morda veljalo razširiti kar v “Washington  Post truth”. Sam imam še eno, celo bolj strašno priznanje – včasih gledam celo RT.

Sem morda tudi sam samo koristni idiot ruske propagande? Naravnost strašna misel!

Šalo na stran. Ko tako na alternativne desničarske kot tudi levičarske spletne strani letijo obtožbe, da na nek perfiden način razširjajo rusko propagando, je to razlog za zaskrbljenost. Ko se začne razpravljati o tovarnah trolov, ki na družbenih omrežjih tako uspešno vodijo svojo vojno, da lahko vplivajo celo na rezultat ameriških predsedniških volitev, postane jasno, da je vrag vzel šalo. In ko govornik ameriškega State departmenta John Kirby na čisto legitimno vprašanje novinarke RT-ja odvrne, da je ne bo obravnaval enako kot druge novinarje, vemo, da smo zabredli zelo globoko. 

Vsepovsod vohuni in koristni idioti. Tako bi lahko razumeli tudi promocijo organizacije PropOrNot s strani Washington Posta. Ta skrivnostna organizacija, za katero še do pred kratkim ni vedel nihče in pri kateri sploh ne vemo, kdo so njeni avtorji, je obtožila številne ameriške spletne strani, kritične do ameriške politike, da pomagajo razširjati ruske dezinformacije. Pri Washington Postu so v slogu najslabšega tabloidnega novinarstva, brez da bi obtoženim dali možnost za zagovor, objavili napad na svobodo govora. In kaj so zapisali pri PropOrNot?

'Obsežna informacijska kampanja prikrito prinaša rusko propagando v ameriški spletni javni diskurz. Deluje tako na levici kot tudi na desnici in ustvarja na tisoče lažnih novičarskih člankov, memov, čivkov in videov. Omenjena propaganda kolektivno spodkopava naš javni diskurz, s tem ko ponuja zamegljen pogled na svet, v katerem Rusija ne more narediti ničesar narobe, po drugi strain pa je Amerika skorumpirana distopija, ki uničuje sama sebe. Nujno je, da se omenjena prozadevanja izpostavi za to, kar so: koordiniran poskus zavajanja ameriških državljanov, da bi delovali v ruskem interesu.'

Če ste kritični do lastne vlade, ste na nek sprevržen način že lahko obtoženi, da delate v korist druge države. V Sloveniji bi lahko pomenilo, da delate za hrvaške interese in rušite slovensko demokracijo, če že ne podpirate vlade premierja Mira Cerarja. Sliši se noro in tudi je. Antiwar.com, ki konsistentno zagovarja libertarizem in nasprotuje ameriškim vojaškim pustolovščinam po svetu, se je znašel na seznamu PropOrNot. Skupaj s skoraj 200 drugimi spletnimi stranmi. Ker so bili  preveč kritični do lastnih oblasti. V normalnem svetu s tem ne bi smelo biti nič narobe, saj so kritični mediji temelj demokracije in svobode. Ampak očitno ne živimo več v normalnem svetu.

Gre le za nadaljevanje trenda, da se vse, kar ne prihaja iz večjih medijskih hiš, označuje za 'lažne novice'. Razburjenje, ker vsa podpora, ki jo je večina večjih medijev izrazila Hillary Clinton, ni pomagala premagati Donalda Trumpa, je epsko. Nekaterim se je skorajda zmešalo. In to z razlogom. Kajti Trump je med drugim dokazal, da živimo v drugačnih časih, v katerih medijska mašinerija nima več toliko moči, kot bi si želela.

Nek uporabnik Twitterja lahko doseže isto število ljudi kot veliki CNN. Nek viralno deljen zapis na Facebooku ima enako moč kot zapis v Washington Postu.

Pravzaprav ni čudno, da je te ljudi strah. Strah jih je izgube statusa, izgube moči, ki jim je omogočala, da so po svoji volji ustvarjali javno mnenje. In prav ta strah jih zdaj vodi v napade na alternativo, ki jo ponuja splet, ter na vse, kar vsaj malo diši po Rusiji, ne pa hrabri boj za resnico. Navsezadnje se vsi še kako dobro spomnimo, kako so nam taisti ljudje, ki nas zdaj strašijo z lažnimi novicami, prodajali vojno v Iraku, češ da Sadam Husein poseduje orožje za množično uničevanje. Pri Washington Postu bi se morali najprej vprašati, koliko Američanov so do zdaj zavedli s svojim poročanjem. Tega seveda ne bodo storili.

Tudi v Evropi nas skušajo prepričati, da so Rusi pod vsakim kamnom in odločno delajo na tem, da bi omejili našo svobodo in demokracijo ter nam s pomočjo lažnih novic zagrenili dan. Razni politiki,  strokovnjaki in novinarji nas poskušajo prepričati, da nezadovoljstvo množic in porast raznih alternativ – desnih, levih, nacionalističnih, konservativnih, socialističnih in kakršnihkoli že strani – nima nič skupnega z brezposelnostjo, problemom integracije migrantov in beguncev, strahom pred prihodnostjo in nezadovoljstvom s političnimi elitami. To je dejstvo in poročila na RT ali Sputniku o kakšnem perečem problemu v kakšni od evropskih držav so še najmanj kriva za rast podpore Marine le Pen v Franciji ali AfD v Nemčiji.

Prepričevanje, da je Rusija veliki sovražnik, ki skuša uničiti naš način življenja, je šlo celo tako daleč, da je Evropski parlament sprejel resolucijo o boju proti ruski propagandi. Resolucija zveni zelo podobno kot ameriški napadi. Pravijo, da poskuša Rusija s svojo propagando vnesti razdor med države članice EU, da potvarja zgodovino in financira opozicijske stranke. Med obtoženimi se je znašla celo Ruska pravoslavna cerkev. Malo nas lahko čudi samo, da niso šli še korak dlje in za razdore v EU obtožili celo rusko kulturo. Mogoče bi v naslednjem koraku prepovedali celo Tolstojeva dela. Prva bi na grmado romala Ana Karenina, sicer bi ob branju morda lahko začutili,   da ima celo Rusija svojo kulturo.

Mimogrede, tudi v Sloveniji imamo poslanca, predsednika odbora za obrambo iz vrst SDS, Žana Mahniča, ki je že večkrat zatrdil, da Rusija proti Sloveniji vodi hibridno vojno, češ da je pri nas preveč proruskih in preveč protiameriških stališč, kar naj bi do izraza prišlo zlasti pri poročanju o ukrajinski in sirski krizi. Če že kaj, potem so slovenski mediji v obeh primerih pokazali zlasti to, da jim pogosto ni mar za resnico, samo da lahko Ruse označijo za agresivno silo, ki po celem planetu ustvarja nered. Zato raje spregledajo fašistične težnje v Ukrajini ali zanimivo pomešanost zmernih in skrajnih upornikov v Siriji.

Vsemu temu se je mogoče smejati, a je v resnici precej žalostno. Norčujemo se lahko iz Washington Posta, iz evropskega parlamenta, iz preveč zagretih novinarjev, a kam vse to vodi? Kdaj se opozarjanje na propagando in na koristne idiote spremeni v preganjanje? V Ukrajini se je to že zgodilo, saj tam obstajajo seznami novinarjev – sovražnikov države, ki jim potem celo grozijo s smrtjo. Samo upamo lahko, da to ni nov svetovni trend!

Sašo Ornik je bloger, ki objavlja za svoj blog Jinov svet in za blogerski portal Drugi svet.

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.