Odpiranje Pandorine skrinjice zla

Zadnje dni je internet in socialna omrežja preplavila zavajajoča in manipulativna trditev, da je nacist Adolf Hitler, ko je leta 1933 v Nemčiji prevzel oblast, uzakonil 1. maj kot »praznik dela«. S tem so želeli namigniti, da naj bi bil današnji »praznik dela« povezan z nacističnim totalitarizmom. Prav tako so želeli pokazati, da je politična levica bolj podobna skrajni desnici, kar je seveda čisti absurd. Seveda je omenjena trditev glede »Praznika dela« skrajno zavajajoča in prostaško manipulativna, ker manjkajo ključni zgodovinski podatki, ki nam pomagajo razložiti, da je bil pomen nacističnega praznika bistveno drugačen od današnjega in da sploh ni imel nobene zveze z originalnim praznikom, ki ga danes praznujemo v Evropi in svetu kot »Praznik dela«.

Nacisti so svoji različici prvomajskega praznika vzeli »razredno, solidarnostno in socialno osnovo«, ki je bistvena za razumevanje položaja delavcev v kapitalističnih družbah. Nacisti so svoj prvi maj sprva imenovali »Praznik nacionalnega dela«, vendar so ga že naslednje leto (1934) preimenovali v »Državni praznik nemškega ljudstva«, ki je ostal v veljavi vse do leta 1945, ko je Rdeča armada ob sodelovanju zavezniških sil osvobodila Nemčijo od nacistične tiranije.

Nad sindikate

Manipulatorji prav tako zamolčijo dejstvo, da je Hitler že naslednji dan po prazniku, torej 2. maja 1933, prepovedal delovanje vseh sindikalnih organizacij v državi in zaplenil njihovo premoženje, ki je bilo vredno takratnih 180 milijonov nemških mark. Preračunano v današnjo vrednost denarja je bilo zaseženo premoženje sindikatov vredno približno eno milijardo dolarjev!

Zanimivo, da je takrat eden vodilnih angleških časopisov The London Times pohvalil Hitlerja, ker je ukinil socialistični pomen praznika, odpravil govore o socialni nepravičnosti in izkoriščanju ter ga nadomestil s fašističnim pojmovanjem družbe, kjer se je pomen praznika zreduciral na nacionalistično osnovo. Londonski časnik seveda ni omenil, da so takrat v Nemčiji proti tej uredbi protestirali mnogi sindikalisti in komunisti. Tako so Nemci izkoristili dela prosti dan in prvič, odkar je Hitler prevzel oblast, v državi izrazili svoje javno nestrinjanje s Hitlerjevo vlado. Demonstracije so 1. maja 1933 potekale spontano po vseh večjih nemških mestih vključno z Berlinom, Dresdenom, Hallejem, Hamburgom, Leipzigom, Sachsenom, Thüringenom in Wittenbergom.

Zaradi tega so nacistične oblasti že naslednji dan izvedle množične aretacije, kjer so priprle še preostale pomembne sindikalne voditelje, komunistične funkcionarje, socialdemokratske načelnike in druge pomembne humanitarne delavce, ki se niso strinjali z novimi oblastmi in so se uspešno izmikali aretacijam zlasti po Hitlerjevem državnem udaru, ki ga je izvedel po sežigu nemškega parlamenta tri mesece prej. Takrat je samo ameriški New York Times poročal, da so nacistične oblasti po 1. maju 1933 zaradi odkritega nasprotovanja nemškega ljudstva proti maličenju pomena delavskega praznika aretirale številne ljudi in prepovedale delovanje mnogih sindikalnih organizacij v državi. Zaradi tega se je najmanj 4 milijone Nemcev, članov prepovedanih sindikalnih organizacij in političnih strank, znašlo bodisi v zaporih, taboriščih ali na prisilnem delu v kakšnem rudniku.

Suženjsko delo in koncentracijska taborišča

Kljub temu danes mnogi »ljubiteljski zgodovinarji« brezsramno trdijo, da je bil Hitlerjev prvomajski praznik enakovreden današnjemu prazniku dela. Trudijo se pokazati, da je današnje praznovanje samo nadaljevanje Hitlerjeve tradicije. V resnici pa je bil Hitlerjev praznik uvod v eno najhujših kršitev ne samo delavskih pravic, ampak tudi človeškega dostojanstva, saj so kasneje med vojno morali nacisti v Nemčijo uvoziti najmanj 12 milijonov prisilnih suženjskih delavcev, med njimi tudi mnoge Slovence, ki so bili prisiljeni delati za nemško vojno gospodarstvo v izjemno težkih in nemogočih razmerah, saj so nacisti svoje delavce že davno poslali na fronto ali pa naravnost v koncentracijska taborišča. Toliko o Hitlerjevi skrbi za pravice delavcev. Kako lahko razumen človek sploh vidi kakšno povezavo z današnjim praznikom dela?

Zato menim, da je primerjava Hitlerjevega 1. maja z današnjim »praznikom dela« ena najhujših možnih sprevrženosti in pokvarjenosti, kakršni že dolgo nismo bili priča. Srečko Kosovel je imel prav, ko je nekoč izjavil, da je »cinizem smrt«. Takšne nesramne primerjave so res produkt pokvarjenega cinizma, ki človeka odkrito napeljuje na laž, ga zavaja, manipulira in ščuva proti drugim, kar je samo rezultat mračnjaške miselnosti, ki izvira iz tiste sovražne ideologije, ki jo je Rdeča armada ob pomoči zaveznikov 9. maja 1945 enkrat tudi dokončno že premagala. Vendar nekateri tega poraza očitno še danes niso preboleli. Zato odkrito zagovarjajo bodisi ukinjanje delavskih pravic, sramotenje praznika, ukinjanje minimalne plače, ukinjanje pravice do malice, vračanje delavcev nazaj v 19. stoletje in njihovo golo izkoriščanje, da o prikritem čaščenju fašizma, nacizma in kolaboracije sploh ne govorim. 

Usmerjenost v preteklost, ne v prihodnost

V podobnem slogu poteka tudi javno sramotenje drugih slovenskih praznikov. Tako naj bi 27. aprila v Sloveniji praznovali in obeleževali »dan upora proti okupatorju«. Vendar nasprotniki spet poskušajo s podobnimi manipulacijami prikazati drugačno sliko preteklosti. Tudi 9. maja se nekateri trudijo prikazati Slovenijo kot poraženko in ne zmagovalko druge svetovne vojne. Vse to predstavlja vodo na mlin strupenemu sovraštvu in razdvajanju slovenskega naroda, ki je v preteklosti žrtvoval številne junaške žrtve za svojo svobodo in neodvisnost.

Zato ni čudno, da mnogi mladi Slovenci odhajajo v tujino, saj v takšni družbi ne vidijo svoje prihodnosti ali koristi. V tujini si vsaj obetajo dostojno življenje. Pri nas lahko samo poslušajo obljube nekaterih politikov, njihova nesramna potvarjanja, sprenevedanja in zgodovinski revizionizem, skratka pri nas je politika usmerjena v preteklost, namesto v prihodnost. To pa je tudi glavni problem slovenske politike, ki je že od nekdaj obremenjena s preteklostjo, medtem ko zamuja številne priložnosti, da izkoristi svoje skrite potenciale za napredek in razvoj družbe, ki bi omogočil varno prihodnost vsem poštenim državljanom republike Slovenije.

Čeprav večina javnosti ne naseda omenjenim provokacijam in manipulacijam, je stanje vseeno zaskrbljujoče, saj se lahko zopet odpre »Pandorina skrinjica zla«, ki je bila pred več kot sedemdesetimi leti trdno zapečatena, zdaj pa bi jo nekateri radi ponovno odprli, ker nimajo konkretnih rešitev, kako rešiti sodobne gospodarske, socialne in družbene probleme v državi, ampak znajo samo netiti dodatno sovraštvo in krizo, da bi preusmerili pozornost drugam in tako s pomočjo manipulacij prevzeli oblast v državi. Že od nekdaj je veljalo osnovno načelo politike: Deli in vladaj, ampak za božjo voljo, tega jim ne smemo več dovoliti, saj gre za našo prihodnost.

Ne želimo si prihodnosti, ki bi bila utemeljena na sovraštvu do drugačnih, na sramotenju partizanskega gibanja in zgodovinskem revizionizmu, ki bi zrelativiziral vlogo fašizma in nacizma v naši družbi, saj bi to pomenilo konec demokracije in še večji eksodus Slovencev iz države.

Milan Mrđenović je univerzitetno diplomirani zgodovinar in doktorski študent na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Svoja razmišljanja objavlja v blogu Milanovi utrinki.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.