Rusi s spominskim centrom v Mariboru proti zgodovinskim manipulacijam

Slavnostna otvoritev bodočega spominskega centra v Mariboru leta 2014. V ospredju zunanji minister Rusije Sergej Lavrov, slovenski predsednik Borut Pahor in minister za zunanje zadeve Karl Erjavec.

Slavnostna otvoritev bodočega spominskega centra v Mariboru leta 2014. V ospredju zunanji minister Rusije Sergej Lavrov, slovenski predsednik Borut Pahor in minister za zunanje zadeve Karl Erjavec.

Vir: Muzej narodne osvoboditve Maribor
Pred kratkim je prišlo do manjših premikov pri vzpostavljanju muzeja in raziskovalnega centra za drugo svetovno vojno v nekdanjem taborišču za vojne ujetnike v Mariboru, ki ga bo financirala zlasti Rusija. V prispevku predstavljamo zgodbo taborišča, časovni okvir projekta ter pomen spominskega centra za zgodovinopisje in rusko-slovenske odnose.

Konec oktobra so nekateri slovenski in ruski mediji ponovno začeli omenjati projekt, s katerim želijo na mestu nekdanjega taborišča za vojne ujetnike v Mariboru odpreti spominski muzej in zgodovinsko-raziskovalni center, ki bo namenjen zlasti preučevanju druge svetovne vojne.

Z Mestne občine Maribor so tako javili, da bo občina še letos odkupila stavbo v Melju, pred katero lahko trenutno najdemo spominsko tablo, medtem ko je predsednica ruskega Sveta federacije Valentina Matvijenko pozvala k ustanovitvi organizacijskega odbora in izjavila, da je projektu z ruske strani pripravljen sopredsedovati ruski minister za komunikacije Nikolaj Nikiforov.

V prispevku bomo na kratko predstavili zgodbo tega taborišča in dosedanje dogajanje v zvezi s projektom. Ob tem bomo odgovorili na vprašanje, kakšen je pomen tega projekta za preučevanje polpretekle zgodovine in za rusko-slovenske odnose.

Fotografija s slovesnosti julija 2014, ki jo je obiskal tudi ruski zunanji minister Sergej Lavrov. Vir: Igor Romanov / Russkij mir, Ruski center v MariboruFotografija s slovesnosti julija 2014, ki jo je obiskal tudi ruski zunanji minister Sergej Lavrov. Vir: Igor Romanov / Russkij mir, Ruski center v Mariboru

Nacistično taborišče

Okupatorji iz nacistične Nemčije so leta 1941 že kmalu po okupaciji Slovenije v kompleksu opuščenega carinskega skladišča ob Einspielerjevi ulici in na območju nekdanje jugoslovanske vojašnice v Melju odprli veliko ujetniško taborišče, ki se je imenovalo Stalag XVIII D (sprva Stalag 306).

Kot je zapisala Mira Grašič iz Muzeja narodne osvoboditve Maribor, se taborišče v dokumentih nemške vrhovne komande prvič omenja 1. junija 1941, ko je bilo v njem 3838 Jugoslovanov in 208 Britancev. Kmalu je prišlo do sprememb v narodnostni sestavi, saj so nekaj mesecev pozneje že prevladovali francoski in ruski oziroma sovjetski ujetniki, po kapitulaciji Italije leta 1943 pa bili tam nastanjeni tudi Italijani. Stalag XVIII D je bil kot samostojno taborišče zadnjič omenjen 1. oktobra 1942, a so bili tam vojni ujetniki iz zavezniških držav prisotni do konca vojne leta 1945, le da je kompleks uradno predstavljal podružnico taborišča Stalag XVIII A v avstrijskem Wolfsbergu.

»Od septembra do konca decembra 1941 so nacisti v mariborsko ujetniško taborišče pripeljali 5192 sovjetskih ujetnikov in jih namestili v carinskem skladišču,« piše mariborska zgodovinarka. Sovjetski in vsi ostali vojni ujetniki so živeli v zelo težkih razmerah, ki se niso močno razlikovale od najhujših nacističnih koncentracijskih taborišč. Ujetniki so bili podhranjeni in izčrpani, spali so na tleh, živeli so v slabih sanitarnih razmerah, pretepali so jih stražarji. Govorilo se tudi, da naj bi jih sredi najhujše zime polivali z mrzlo vodo.

V težkih razmerah je v hudi zimi 1941/42 v taborišču izbruhnila še epidemija tifusa, ki je bila usodna za številne ujetnike. Po naročilu komande taborišča so mrtve odnašali v velike skupinske grobove. Danes poznamo zlasti grobnico pri mestnem pokopališču na Pobrežju pod Meljskim hribom, v kateri je okoli 2800 umrlih sovjetskih ujetnikov. Po pričevanju takratnega direktorja pokopališča so Nemci sprva celo poskušali zmetati ruske ujetnike v gramoznico za pokopališčem, a so nato le nekoliko popustili in metali ujetnike v dolge kanale na tistem območju.

Koliko Sovjetov je preživelo težko zimo, zaznamovano z izčrpanostjo, lakoto in boleznimi, ni povsem znano, vsekakor pa gre za majhen delež internirancev. Nekateri pravijo, da je pomlad dočakalo 147 vojakov (to številko je omenil tudi ruski veleposlanik), spet drugi govorijo o številki 500. Ruske oziroma sovjetske vojne ujetnike so pozneje premeščali v druga taborišča in industrijske obrate, zato se je njihovo število pozneje večinoma zmanjševalo. Takšna je bila denimo usoda preživelih spomladi leta 1942, ko so jih premestili v industrijske obrate v Kapfenbergu. 1. oktobra 1942 je bilo v tem taborišču 11444 ujetnikov, od tega »le« 2450 sovjetskih.

Obuditi spomin

Kot pripoveduje Igor Romanov iz centra Russkij mir (Ruski center v Mariboru), je do obuditve ideje o obeležitvi teh dogodkov prišlo leta 2011, zanjo pa je zaslužen Edvard Vedernjak, »lokalni entuziast«, ki je močno zaslužen za ohranjanje številnih spomenikov iz časov druge svetovne vojne. Vedernjak je med drugim znan kot zaslužna oseba za ohranjanje spomina na Vranov let, največji pobeg vojnih ujetnikov med drugo svetovno vojno, ki so ga omogočili partizani. Septembra 2011 so v sodelovanju z Muzejem narodne osvoboditve Maribor postavili spominsko tablo, ki opisuje zgodbo taborišča, sčasoma pa se je pojavila ideja, da bi to nadgradili v nekaj večjega.

Novo prelomnico v zgodbi predstavlja leto 2014, ko je Slovenijo obiskal ruski zunanji minister Sergej Lavrov in se med obiskom ustavil tudi v Mariboru. Osmega julija 2014 so ob stavbi že omenjenega carinskega kompleksa slavnostno napovedali vzpostavitev muzeja in spominskega centra ter za en dan odprli razstavo o taborišču, ki jo lahko sedaj vidite v Muzeju narodne osvoboditve. Kot je dejal Romanov, je šlo tedaj za »virtualno odprtje« spominskega centra.

To je bil visok rusko-slovenski državniški dogodek, na katerem ni manjkalo visokih gostov z obeh strani, pa tudi veteranov, zgodovinarjev, diplomatov, ljubiteljev Rusije in druge zainteresirane javnosti. Lavrov je tedaj izjavil, da bo center služil kot »večen spomin na tiste, ki so s svojimi življenji plačali mir, svobodo in blaginjo naslednjih generacij«, ter pozval, da se stori vse za preprečitev »ponovnega oživljanja fašizma in nacizma v Evropi in kjerkoli že drugje«.

Nekaj časa se ni zgodilo nič

Mariborska občina se je zavezala, da bo odkupila stavbo, medtem ko obnovo stavbe in vsebinski del projekta vodi Veleposlaništvo Ruske federacije v Sloveniji. Vendar se je po slavnostnem obisku projekt za nekaj časa praktično zaustavil.  Avgusta 2015 je Svet24 pisal, da je stavba še vedno prazna in se v zvezi s projektom še vedno ni zgodilo nič, čeprav sta bila arhitekta Tomaž Kancler in Mateja Katrašnik za zasnovo muzeja nagrajena celo z Glazerjevo listino. Zataknilo se je pri dejstvu, da mora prvi korak storiti občina in odkupiti zemljišče kompleksa, ki je trenutno v zasebni lasti, kar zahteva določen denar iz občinskega proračuna. Po poročanju tega medija občina lani v proračunu ni mogla zbrati predvidenih 220.000 evrov.

Sedaj kaže, da se bo v zvezi s tem vendarle nekaj premaknilo, saj je mariborski župan Andrej Fištravec napovedal, da bo lahko občina zemljišče odkupila še letos, kar se bo krilo z novim posojilom. Portal Maribor24 je ob tem pisal tudi o govoricah, da naj bi Rusi ob letošnjem obisku predsednika Putina v Sloveniji celo nekoliko »pritisnili« na slovensko vlado, da vendarle poskrbi za uresničitev tega projekta.

Kaj bo v tem centru po prenovi?

Ker je projekt še v relativno zgodnji fazi, je še veliko neznank, bolj na abstraktni ravni pa so tudi zamisli o tem, kako naj bi bil center videti po prenovi.

V prvi vrsti bomo lahko na Einspielerjevi ulici videli spominski muzej, v katerem bo podrobno predstavljena zgodba nacističnega taborišča za ujetnike. Ob obisku Lavrova leta 2014 so v njem že odprli razstavo, zaradi česar ruski mediji in politični predstavniki včasih zmotno govorijo, da v poslopju že deluje muzej. Ta podatek ne drži, saj je stavba trenutno prazna. Tam stoji zgolj spominska tabla,  razstava pa je bila premeščena v Muzej narodne osvoboditve.

Od septembra do konca decembra 1941 so nacisti v mariborsko ujetniško taborišče pripeljali 5192 sovjetskih ujetnikov. Večina ni dočakala naslednje pomladi.  Vir: Muzej narodne osvoboditve MariborOd septembra do konca decembra 1941 so nacisti v mariborsko ujetniško taborišče pripeljali 5192 sovjetskih ujetnikov. Večina ni dočakala naslednje pomladi. Vir: Muzej narodne osvoboditve Maribor

Rusi imajo še bolj ambiciozne načrte, saj želijo mesto bivšega carinskega kompleksa razviti v pravi zgodovinarsko - raziskovalni center, ki bo namenjen zlasti preučevanju druge svetovne vojne. Kaj bi lahko bilo notri, je večkrat namignil ruski veleposlanik v Sloveniji Doku Zavgajev. Kot je dejal, načrti vključujejo knjižnico in konferenčno dvorano, center pa naj bi organiziral različna mednarodna srečanja zgodovinarjev, spominske dneve za učence in študente ter tematska predavanja, ki bodo odprta za javnost.

»S knjižnico, arhivi bo deloval tukaj, v središču Evrope, v Natovski državi, in bo širil resnico o tisti vojni, nastopal bo proti potvarjanju zgodovine,« je napovedal veleposlanik prejšnji mesec, ob začetku Dnevov Moskve v Ljubljani.

Pomen raziskovalnega centra

Projektu lahko pripišemo pomemben pomen za zgodovinopisje, saj bo odprl nove prostore za raziskovanje sodobne zgodovine. Igor Romanov pozdravlja idejo centra in je prepričan, da bo zagotovo pomembno pripomogel h krepitvi odnosov med Rusijo in Slovenijo. Državi imata skupno zgodovino, kraj je zanimiv in bo lahko koristen za vsestransko raziskovanje druge svetovne vojne, nam je povedal v pogovoru. Obeta si, da se bo tukaj razvilo obsežno mednarodno sodelovanje med arhivi in muzeji, ne samo iz Slovenije in Rusije, ampak tudi iz Nemčije, Avstrije in vrste drugih evropskih držav.

Igor Romanov. Vir: Borut Živulović / BOBOIgor Romanov. Vir: Borut Živulović / BOBO

Zgodovinar Božo Repe s Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani je mnenja, da bi bil raziskovalni center, ki bi ga podprla Rusija, za Slovenijo zelo velikega pomena. Prepričan je, da bi lahko knjižnica povečala prepoznavnost ruskega zgodovinopisja, ki je v slovenskem in evropskem prostoru močno nepoznano, prav tako pa je Rusija odprla arhive o drugi svetovni vojni, ki bi bili s takšnim centrom lahko bolj dostopni slovenskim raziskovalcem. Poleg tega bi takšen center omogočal razstave in druge predstavitve javnosti. Opozoril je na lansko razstavo Osvoboditev Jugoslavije Ruskega centra znanosti in kulture, med katero so na ogled postavili nekaj izjemno pomembnih in doslej še neznanih dokumentov iz korepondence med Stalinom, Churchillom in Rooseveltom v zvezi z Jugoslavijo, a je razstava na žalost šla praktično mimo pozornosti javnosti in medijev.

Opazimo lahko, da odprtje tega centra podpira država, ki drugi svetovni vojni še vedno pripisuje zelo veliko zgodovinsko vrednosti. Čeprav nekdanje Sovjetske zveze ni več, se v zgodovinski koncepciji Rusije odnos do dogodkov v drugi svetovni vojni ni bistveno spremenil. Laična javnost morda to najbolj očitno vidi v zvestem obeleževanju ključnih dogodkov tistega časa, na čelu z Dnevom zmage 9. maja. Kot so poudarjali vidni predstavniki države (omenili smo Lavrova in Zavgajeva), Rusija na center gleda kot na pomembno strokovno institucijo, ki bo nastopala proti manipulacijam in potvarjanju zgodovine.

Podobnega mnenja je Božo Repe, ki pojasnjuje, da je raziskovanje in ozaveščanje javnosti o delovnih in koncentracijskih taboriščih ena od ključnih tem današnjega časa, saj se danes na nek način ponovno vračamo v fašistična trideseta leta. Kaj pomeni izguba zgodovinskega spomina, je predstavil na številnih primerih v Italiji, kjer meščani in politika niso vedeli ali niso hoteli vedeti za koncentracijska taborišča v bližini njihovih mest, na kar je vsaj delno uspel vplivati tudi Carlo Spartaco Capogreco s kultno knjigo Fašistična taborišča, ki je prevedena v slovenščino. Danes je tako v nekaterih mestih le obujen spomin na taborišča, čeprav ostankov skoraj ni več.

Boj proti manipulacijam v kontekst postavi komentar slovenskega zgodovinarja o današnjih revizijah zgodovine druge svetovne vojne. Repe je komentiral, da se danes pri raziskovanju druge svetovne vojne srečujemo s številnimi protislovji in revizijo zgodovine, ki je le delno strokovna in dopolnjujoča, pogosto pa je močno »ideologizirana«. Mnogi današnji pisci se teme lotevajo neprofesionalno, selektivno in manipulativno, z vnaprej zastavljenih ideoloških gledišč, po vzoru vzhodnih držav pa je nastal celo protipartizanski in protikomunistični center, v katerih so ljudje izbrani po ideoloških kriterijih. Opozoril je na politično ozadje »nove hladne vojne«, pojava »neofašizma« v evropskih državah in zabrisano vlogo Sovjetske zveze in Rdeče armade v protinacističnem boju, ki sta žrtvovali na milijone življenj in nosile veliko težo vojne proti Nemčiji, še zlasti pred izkrcanjem zahodnih zaveznikov v Normandiji junija 1944.

»Danes iz ideoloških razlogov percepcija Sovjetske zveze v evropskih državah ni percepcija članice protifašistične koalicije, ki je žrtvovala največ in osvobodila pol Evrope, pač pa okupatorke, enake nacistični Nemčiji. ZDA oziroma zahodne zaveznike se glorificira, čeprav so sklepale kupčije s Hitlerjem, mu prodajale države (Češkoslovaško), računale, da se bosta Nemčija in Sovjetska zveza med sabo požrle, Zahod pa bo imel od tega dobiček. Ko se to ni izšlo, so sklenile zavezništvo  s Sovjetsko zvezo in si na koncu kot zmagovalke mirno razdelile ozemlja in vpliv v Evropi,« je pojasnil. Nova percepcija, ki pogosto prikazuje Rusijo kot celo še hujšo od nacistične Nemčije, tako temelji na današnjih geostrateških razmerjih, je prepričan Repe.

Repe opaža še eno zanimivo vlogo, ki bi jo lahko odigral novi raziskovalni center. Medtem ko je znana pomembna vloga Sovjetske zveze pri trajni osvoboditvi Beograda in vzhodnega dela Slovenije, zlasti Prekmurja, pa Tito kljub tesnemu zavezništvu s Stalinom ni dovolil, da Rdeča armada na slovenskih in jugoslovanskih tleh tudi ostane. Vendar ob tem obstaja odprto vprašanje, ki ga je prvi načel zgodovinar Tone Ferenc: Zakaj Rdeča armada ni udarila na zahod proti Jadranu, čeprav naj bi za to že obstajalo povelje? Repe verjame, da se bo to verjetno dalo izvedeti, če bo pri nas deloval raziskovalni center, podprt s strani Rusije.

Ob tem lahko opažamo, da se je v Sloveniji dobro uveljavilo obeleževanje spomina na ruske in sovjetske vojake na našem prostoru. Tukaj ne gre samo za medijsko daleč najbolj odmevno Rusko kapelico na Vršiču, ampak tudi za Ajšnit pri Colu, Škofjo Loko ali Kidričevo. Poleg tega so letos ob Putinovem obisku v Ljubljani otvorili spomenik ruskim in sovjetskim žrtvam prve in druge svetovne vojne. Skupni spomini na zgodovinske dogodke tako že nekaj časa predstavljajo enega od temeljev, na katerem Rusija in Slovenija danes gradita prijateljske mednarodne odnose. Repe financiranje spomenika na žalah in obuditve spomina na taborišče Staalag glede na vlogo Sovjetske zveze v vojni označuje za povsem racionalno potezo.

© Rossijskaja Gazeta. Vse pravice pridržane.