Eden od najboljših filmov vseh časov in narodov, Oklepnica Potemkin, je po čistem naključju združil sovjetskega režiserja Grigorija Aleksandrova in svetovno znanega igralca Charlieja Chaplina.
Leta 1925, takoj po svetovnem priznanju filma Oklepnica Potemkin, so šli Grigorij Aleksandrov, Sergej Ejzenštejn in kinooperater Eduard Tisse v Združene države Amerike, da bi vzpostavili stike s tujimi kulturniki.
Režiserja se spominjata, da so jih tam pričakali znameniti igralci na čelu s Chaplinom. Aleksandrov se je takoj spoprijateljil z njim. Igralec pa je omenjal prihod režiserjev v svojih spominih: »Zelo pogosto sem se videl z njimi. Prihajali so k meni na igrišče igrat tenis.«
Enkrat je Chaplin svoje nove znance povabil na vožnjo z ladjico po Tihem oceanu. Aleksandrov je v knjigi Epoha i kino zapisal, da je bil top prekrasen dan, na pot pa so šli štirje: Aleksandrov, Chaplin, Ejzenštejn in mornar-reševalec, ki so ga vzeli za primer, če bi se slučajno začeli potapljati.
Ko so pripluli na breg, je Aleksandrov zapel znamenito rusko pesem: »Volga-Volga, mat' rodnaja, Volga – russkaja reka.« Chaplin se je hitro pridružil, saj mu je bila všeč melodijah. V svojih spominih je sovjetski režiser zapisal, da je bil ameriški igralec tako navdušen nad pesmijo, da je predlagal snemanje filma o Volgi: »Pa za tako veliko reko gre! Kot naš Misisipi. Lahko najdete celo vrsto čudovitih prizorov, pokažete to znamenito reko in ljudi, ki živijo ob njej.«
In res – čez nekaj let je Aleksandrov izkoristil to idejo in posnel znameniti sovjestki film Volga-Volga. Mnogi pravijo, da je bil to tudi Stalinov najljubši film.