Oklepnica Potemkin: Kaj se je zgodilo z ladjo, ko je bilo filma konec?

Bojna ladja Potemkin. / fotografija iz zbirke Jurija Černova

Bojna ladja Potemkin. / fotografija iz zbirke Jurija Černova

Wikipedija
Junija 1905 je bila Rusija šokirana, ko je slišala novice o uporu na bojni ladji Potemkin, ki je pripadala Imperialni mornarici. Vstaja je slavna še danes po zaslugi filma Sergeja Ejzenštejna iz leta 1925 z naslovom Oklepnica Potemkin. Verjetno pa le malokdo ve, kako se je tista slavna vstaja končala in kakšna je bila usoda uporniške posadke, pa tudi same ladje.

Voziček z dojenčkom se vozi po stopnicah, ko publika panično beži pred streli vojakov … Tale prizor iz Oklepnice Potemkin je eden od najbolj znanih v vsej svetovni kinematografiji. Sloviti film govori o uporu na ladji ruske mornarice med revolucijo leta 1905, ki je pretresla celotno carsko Rusijo.

Carska flota

Potemkin je bila takrat najmočnejša in najmodernejša ladja ruske mornarice. Po vstaji je ostala v črnomorskem pristanišču Odesa, pridružila pa se ji je še ena manjša ladja, ki so jo vstajniki prav tako uspeli osvojiti. Upor na ladji Potemkin je sprožil nemire po vsem mestu, vladni vojaki pa so ubili večje število ljudi, ko so poskušali umiriti situacijo. Čeprav nekateri zgodovinarji opozarjajo, da se slavno streljanje na stopnicah v resničnosti nikoli ni zgodilo.

V odgovor na ostre ukrepe vlade so z ladje Potemkin večkrat streljali, a brez smrtnih žrtev. Z revolucionarne ladje ni bilo velikih obstreljevanj, ki so se jih bali mnogi prebivalci Odese. V resnici je Potemkin zapustil pristanišče in odjadral proti glavni skupini Črnomorske flote, ki je ostala zvesta carju in se je približevala Odesi, da bi obračunala z uporno ladjo. Oblasti so bile nad vstajo tako ogorčene, da so bile pripravljene popolnoma uničiti tole novo vrhunsko ladjo, ki je vstopila v floto pred komaj nekaj meseci.

Prizor iz filma Oklepnica Potemkin, 1925, režiser Sergej Ejzenštejn, produkcija studia Sovkino.

A ko so se nasprotujoče si ladje srečale, boja ni bilo. Potemkin in 11 plovil carjeve flote si niso izmenjale strelov, zlasti zato, ker admirali niso bili prepričani v smiselnost boja. Niso bili prepričani o zvestobi svojih lastnih mornarjev, zato so uporniško ladjo spustili mimo.

Pridružila se je še ena ladja

Ejzenštejnov film se na tej točki konča. Toda v resničnem življenju sage o Potemkinu tukaj še zdaleč ni bilo konec.

Izkazalo se je, da strahovi admiralov niso bili brez osnove, saj se je ena od bojnih ladij ločila od flote in se pridružila vstajnikom s Potemkina. Ladji sta se skupaj vrnili v Odeso, a so nato znotraj posadke druge ladje prevladali tisti, ki so bili zvesti carju, zato je Potemkin spet ostal sam.

Nekaj članov posadke bojne ladje Potemkin. Poročnik v sredini je bil eden od oficirjev, ki so ga ubili uporniki.

Revolucionarna ladja ni mogla ostati v Odesi, revolucionarni mornarji pa niso želeli razširiti svojega upora na mesto, zato je Potemkin zapustil ta kraj in odplul proti pristanišču Constanta v Romuniji, kjer so mornarji upali tudi na hrano in gorivo. Toda Romuni niso želeli oskrbovati ladje, zato je sledila pot proti pristanišču Feodozija na Krimu. Tudi tam niso mogli dobiti potrebne oskrbe, zato je sledila vrnitev na romunsko pristanišče.

»Sramotna zgodba«

Medtem je Črnomorska flota odposlala ladjo, ki bi morala torpedirati bojno ladjo Potemkin, a nikakor ni mogla najti te ladje, ki je plula nekje pri Constanti. Glavne sile Črnomorske flote so bile sicer skoncentrirane v oporišču v Sevastopolu, kjer je bila situacija prav tako napeta in je bilo mgooče pričakovati nove upore.

Bojna ladja Potemkin v pristanišču Constanta, julij 1905.

Zgodba, da flota ni mogla ujeti Potemkina in je lovila ladjo po Črnem morju, je bila sramotna za Rusijo. »Upajmo, za Božjo voljo, da je te težke in sramotne zgodbe konec,« je zapisal car Nikolaj II. v svojem dnevniku v času, ko so se avanture Potemkina bližale koncu.

Car je postal še bolj ogorčen, ko je Romunija zavrnila aretacijo in izročitev Potemkinove posadke, ko se je ladja zasidrala v tisti državi. Potem so mornarji zapustili ladjo in si pridobili status, podoben političnemu azilu. Sama ladja pa se je kmalu vrnila v Rusijo in dobila novo ime, Pantaleon, po pravoslavnem svetniku.

Tisti mornarji, ki so jih ruske oblasti na koncu uspele ujeti, so se znašli pred sodiščem. Nekateri so bili usmrčeni, drugi so bili poslani v ostro sibirsko izgnanstvo. Večina upornikov pa je ostala v tujini in se je vrnila v Rusijo šele potem, ko so februarja 1917 strmoglavili carja.

Pantaleon v akciji

Kar se tiče Pantaleona, pa je imela ladja pod tem imenom le malo akcije, pa tudi številne spodrsljaje. Leta 1909 je pomotoma potopila rusko podmornico. Kmalu po izbruhu prve svetovne vojne leta 1914 se je borila proti mornarici turškega Otomanskega cesarstva pri Rtu Sarič na obali polotoka Krim, leto pozneje pa se je spopadla s Turki pred njihovo lastno obalo.

Do leta 1916 je Pantaleon nazadoval v svojem položaju, saj je bil že skoraj neuporaben, ker je v tem času prišlo do novega tehnološkega napredka v mornarici. Na koncu so ladjo maja 1918 zajeli Nemci, ko so osvojili Sevastopol, po nemškem porazu pa je bila ladja izročena zaveznikom iz antante.

Carska bojna ladja Pantaleon v Sevastopolu, poletje 1912.

Leta 1919 so Britanci uničili ladijske motorje, s čimer so želeli preprečiti, da bi bojna ladja prišla v roke napredujočim boljševikom. Dokončna smrt Potemkina / Panteleona se je zgodila leta 1923, ko so Sovjeti neuporabno in impotentno ladjo predelali v kup železja.

Leta 1925 pa je Ejzenštejn ustvaril film in bojni ladji Potemkin prinesel svetovno slavo. Postaja je simbol ruske socialistične revolucije, čeprav je vstaja potekala 12 let pred tem, ko so boljševiki prevzeli oblast.

Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.

Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke