Oklepnica Potemkin (1925)
Global Look Press
Sergej Ejzenštejn, genij sovjetskega filma, je upodobil upor mornarjev proti oficirjem na krovu carske bojne ladje v Odesi leta 1905. Film velja za klasiko svetovne kinematografije, njegov vpliv pa se razteza na generacije režiserjev in kinematografov. Znamenit prizor vojakov, ki korakajo po stopnicah v Odesi, je služil kot navdih mnogih drugim režiserjem.
Ejzenštejn je režiral tudi druge filme, ki so postali legendarni, med njih pa spadajo Oktober (Deset dni, ki so pretresli svet), Aleksander Nevski in Ivan Grozni. Velja tudi za očeta "intelektualne montaže".
Kubanski kozaki (1949)
Kinopoisk
Film režiserja in scenarista Ivana Pirijeva je ljubezenska zgodba o dveh delavcih iz sovjetske Kubanske regije. Namen filma je bil predstaviti sovjetsko življenje kot lepo in plodovito.
Ironija produkcije je, da je film izšel 4 leta po koncu druge svetovne vojne, ko je bila država v slabem stanju in veliko prebivalcev ni imelo dovolj hrane. Po pričevanjih so nekateri igralci padali v nezavest ob pogledu na lažna živila, ki naj bi predstavljala bogastvo regije.
Žerjavi letijo (1957)
Kinopoisk
Film režiserja Mihaila Kalatozova je bil v svojem času prava inovacija, tako v umetniškem kot tehničnem smislu. Kinematograf Sergej Urusevski je prikazal metodo uporabe dolgih kadrov, ki trajajo nekaj minut brez prekinitev. Urusevski je bil tudi prvi, ki je uporabil krožno tirnico za snemaje v gibanju, ta tehnika pa je danes osnova sodobnega filmskega ustvarjanja. Vendar pa nikoli ni patentiral svojega izuma.
Ta čudovita zgodba o ljubezni in prijateljstvu se konča tragično zaradi okoliščin druge svetovne vojne, družinskih sporov in osebnih odločitev glavnih junakov. Ti so predstavljeni kot edinstveni, kompleksni posamezniki, ne pa idealizirani delčki sovjetskega stroja, zaradi česar je oblast film precej kritizirala.
Žerjavi letijo je edini sovjetski ali ruski film, ki je osvojil zlato palmo, glavno nagrado filmskega festivala v Cannesu.
Julijski dež (1967)
Kinopoisk
Velja za najbolj intelektualno močen film svojega časa. Pomenil je pravi prelom: izjemno originalno umetniško delo sovjetske kinematografije v času odjuge in poklon francoskemu novemu valu.
Film lahko razumemo tudi v kontekstu priljubljenega sovjetskega žanra kantavtorske pesmi, predstavniki katerega so bili v 60. letih Juri Vizbor, Bulat Okudžava in Evgenij Kliačkin. Poleg tega sta znana režiserja Andrej Tarkovski in Aleksander Mita odigrala manjši vlogi v filmu, ki od poletja do jeseni spremlja romanco dveh ljudi, ki doživljata boleče prevpraševanje svojih prepričanj in vere.
Andrej Rubljov (1966)
Kinopoisk
Ta film je uspel predstaviti nacionalni karakter, umetniško in kulturno lepoto ter tragično zgodovino Rusije. Sovjetske oblasti so film za več let prepovedale zaradi religijskih in filozofskih konotacij, ki niso bile v skladu z uradno ideologijo.
Biografska pripoved o ruskem ikonopiscu iz 15. stoletja Andreju Rubljovu obdeluje veliko število tematik srednjeveške Rusije in predstavlja filozofsko sago o vlogi umetnika v ruski zgodovini in kulturi. Čeprav je režiser Andrej Tarkovski v svoji karieri posnel le 7 igranih filmov, pa je vsak od njih ocenjen kot umetnina.
Vojna in mir (1966-1967)
Global Look Press
Ta epski film v 4 delih, ki je precej celo oskarja, je režiral Sergej Bondarčuk. Velja za najboljšo filmsko adaptacijo romana Leva Tolstoja in je hkrati tudi najdražji film, ki so ga kadar koli posneli v Sovjetski zvezi. Za prizore bitk je sovjetsko obrambno ministrstvo ustanovilo poseben konjeniški polk s 1500 konjeniki. Polk je sodeloval tudi pri snemanju nekaterih drugih filmov.
Produkcija filma je trajala 6 let. V tem času so uporabili kolekcije iz 58 muzejev, preko 40 sovjetskih podjetij je izdelovalo orožje in opremo iz prikazanega zgodovinskega obdobja, narejenih je bilo 9000 oblačil, 12.000 vojaških pokrival, izdelane pa so bile tudi točne replike ruskega in francoskega čina.
Ta film se je v zgodovino vpisal tudi zaradi neverjetnih prizorov bitk in inovativnih posnetkov bojnega polja s širokokotno kamero.
Moskva ne verjame v solze (1980)
Kinopoisk
Tudi ta film je prejel oskarja na najboljši tuji film leta 1981. Pred zgodovinskim srečanjem s sovjetskim voditeljem Mihailom Gorbačovim leta 1985 je ameriški predsednik Ronald Reagan nekajkrat pogledal omenjeni film, da bi bolje razumel rusko dušo.
To je bilo delo dokaj neznanega režiserja Vladimirja Menšova in manj znanih igralcev. Nekateri znani sovjetski igralci so zavrnili vloge v projektu, za katerega so menili, da ni dovolj prestižen. Tisti, ki pa so v njem sodelovali, so čez noč postali zvezde zaradi priljubljenosti filma, ki opisuje kompleksno življenje mnogih sovjetskih žensk.
Junakinjo filma po zanositvi zapusti partner. Izhod iz težke življenjske situacije najde tako, da postane uspešna direktorica velike tovarne in dobra mama svoji najstniški hčerki. Na koncu najde tudi pravo ljubezen.
Astenični sindrom (1990)
Kinopoisk
Filmska režija je poklic, v katerem so dolgo prevladovali moški. Sovjetska režiserka Kira Muratova pa je pomembna izjema. Astenični sindrom govori o dveh obdobjih: o Sovjetski zvezi pred perestrojko in o obdobju reform, čeprav sta oba dela nepovezana. Prvi del je posnet v črno-beli tehniki in govori o ženski, ki žaluje za svojim preminulim možem, drugi del pa je posnet barvno in prikazuje učitelja, ki trpi zaradi oblike slabosti in kronične utrujenosti.
Film je osvojil številne nagrade, vključno s srebrnim medvedom, posebno nagrado žirije na 40. mednarodnem filmskem festivalu v Berlinu.
Brat (1997)
Kinopoisk
Ta kriminalna drama režiserja Alekseja Balabanova je postala simbol post-sovjetskega obdobja. Ulične tolpe, goljufije in druge oblike kriminala, ki so preplavile ulice ruskih mesto po razpadu SZ so v tem filmu opisane skozi pripoved o mladem veteranu iz prve čečenske vojne, Danilu Bagrovu, ki poskuša najti svoje mesto v novi družbi.
Film so posneli v 31 dneh s skromnim proračunom, vendar je takoj postal uspešnica. Leta 2000 so posneli tudi njegovo nadaljevanje.
Brez ljubezni (2017)
Kinopoisk
Film Brez ljubezni je letos osvojil nagrado žirije na filmskem festivalu v Cannesu, obenem pa je tudi ruski kandidat za oskarja. Film opisuje otroka, ki sta ga starša psihološko zapustila in zavrnila.
Režiser Andrej Zvjagincev je ljubljenec evropske filmske kritike že od pojava svojega prvega filma Vrnitev, ki je na beneškem filmskem festivalu leta 2003 osvojil zlatega leva.
Film si lahko ogledate tudi na letošnjem ljubljanskem filmskem festivalu Liffe, kjer bodo prikazani tudi nekateri drugi ruski filmi. Več informacij vas čaka v našem starejšem prispevku: Liffe 2017: V Ljubljani bodo na ogled odlični sodobni ruski filmi
Na tej povezavi pa lahko najdete še več prispevkov na temo ruskega filma.