Najbolj svetovno znano je delo največjega ruskega strokovnjaka za animacijo Jurija Norštejna. Ta risanka je osvajala nagrade na različnih festivalih in bila razglašena za najboljši risani film vseh časov na Olimpijadi animacije v okviru Olimpijskih iger v Los Angelesu leta 1984.
Pravljica (Skazka, 1979) je zastavljena po spominih in svobodnih mislih, ki se nizajo ena za drugo, vendar ne pripadajo nobenemu konkretnemu junaku, ampak ljudem na splošno. To so med drugim tudi spomini na poezijo 19. stoletja, drugo svetovno vojno, aluzije na biblične tekste ter stara ruska uspavanka »Baju-bajuški-baju«, ki jo posluša vsak ruski otrok. V uspavanki igra svojo vlogo volk, ki je tudi glavni junak risanke. Ta žalosten in osamljen volk se nato jeseni v zapuščeni hiši spominja preteklosti sveta.
Še ena Norštejnova risanka, ki govori o transcendentalnih izkušnjah ježka, ki se je izgubil v megli, srečal belega konja, padel v reko, se spoznal z ribo itd. Pri vsem tem je občutil takšno očaranje nad svetom, ki ga obkroža, da je na koncu, ko je prispel do medveda, komaj da lahko sodeloval v prijateljskem pogovoru. Ježek v megli (Jožik v tumane, 1975) je dobil mnogo nagrad in zavzel častna mesta na precej mednarodnih lestvicah risanih filmov. Parodiran je celo v seriji Family Guy (epizoda SpiesReminiscent of Us), na ogled pa je v muzeju studia Gibli. Norštejn je za nagrado prejel celo red vzhajajočega sonca s strani japonske vlade.
Avtor je Lev Atamanov. Gre za dolgometražno priredbo pravljice Hansa Christiana Andersena. To je ena od maloštevilnih sovjetskih risank, ki so jo predvajali v tujini (1957). Snežno kraljico so videli gledalci v ZDA, Kanadi in na Japonskem, prav tam pa jo je videl tudi slavni Hajao Mijazaki (japonski režiser risanih filmov). Risanka je, kot je sam povedal, imela velik vpliv na njegovo ustvarjanje.
Sovjetski Maugli (Maugli, 1973) je bil zamišljen kot mini serija, vendar je režiser Roman Davidov združil epizode v dolgometražni film. Mauglija so, podobno kot Snežnokraljico, predvajali v ZDA, vendar z manjšim uspehom. Morda je razlog v tem, da so ameriški distributerji precej predelali samo risanko. Izrezali so posamezne napete scene in genialno glasbo avantgardistične skladateljice Sofije Gubajduline ter namesto nje dodali glas pripovedovalca in vesele pesmice.
Ta risana serija (1969-83) govori o ljubki in naivni zverinici z ogromnimi ušesi, ki se druži z dobrodušnim krokodilom in se spopada s potegavščinami zlobne starke po imenu Šapokljak. Živalica, katere vrsta ni opredeljena, je plod domišljije pisatelja Eduarda Uspenskega in režiserja Romana Kačanova. Čeburaška je najuspešnejši ruski filmski junak. Danes je priljubljen predvsem na Japonskem, kjer so pred desetletjem o njem posneli serijo, leta 2013 pa so posneli lutkarski dolgometražni film. V Rusiji so lik Čeburaške uporabili kjerkoli je le bilo mogoče. Bil je zaščitni znak olimpijske organizacije, dobrodelnosti in celo nekega protestniškega gibanja.
Postmodernistična verzija znane pravljice se je pojavila leta 1990 na koncu sovjetske dobe in definitivno simbolizira njen konec. Gledalec je tako priča presenetljivim primerom nacionalne samorefleksije, ki je prikazana skozi plastelinsko animacijo. Film Garija Bardina je zmagal v tekmovanju mednarodnega filmskega animiranega filma v Annecyju. Zahvaljujoč Sivemu volku in Rdeči kapici je Bardin postal eden od najbolj znanih sovjetskih režiserjev v tujini. Ta status je zdržal vse do danes. Njegov dolgometražni risani film Grda račka iz leta 2010 je sodeloval na velikem open air festivalu v Locarnu, njegov naslednji kratkometražni film Poslušajoč Beethovna pa se je lansko leto uvrstil v program Canskega filmskega festivala.
Če bi radi uporabili vsebino s spletne strani Russia Beyond (delno ali v celoti), pri svoji objavi dodajte zraven še povezavo na prispevek na naši strani.
Naročite se
na naše novice!
Prejmite naše najboljše zgodbe po elektronski pošti.
