Pogovor o baletu: »Maja Plisecka je imela pravo mešanico karizme, talenta in predanosti«

Barbra Drnač je po izobrazbi diplomirana koreografinja s končano Akademijo za ples, še prej je končala Pedagoško akademijo, smer slovenski jezik in srbohrvaški jezik. Nikoli ni želela postati učiteljica, a na nek način nas poučuje o plesu.

Barbra Drnač je po izobrazbi diplomirana koreografinja s končano Akademijo za ples, še prej je končala Pedagoško akademijo, smer slovenski jezik in srbohrvaški jezik. Nikoli ni želela postati učiteljica, a na nek način nas poučuje o plesu.

Osebni arhiv
Barbra Drnač je bila nekoč plesalka jazz baleta v skupini Arruba, danes je sinonim za plesno novinarko. Za Russia Beyond Slovenija je tokrat spregovorila o legendarni Maji Mihajlovni Plisecki in sodobni baletni umetnosti.

Barbra, rada bi se kdaj pogovorila o sodobnem plesu na splošno, še posebej, ker me ta tema zelo zanima. Upam, da bova v prihodnosti še govorili o tem. Danes pa bova podrobneje govorili o Maji Plisecki, izjemni, če ne celo najboljši ruski balerini (moje subjektivno mnenje). V Sloveniji je nedavno izšla njena biografija Jaz, Maja Plisecka, ki jo je napisala Maja Mihajlovna. Jaz sem knjigo prebrala leta 2008, ko je bila izdana v Rusiji, vendar se še dobro spomnim vseh podrobnosti. Rada bi vas povprašala, kakšni so vaši splošni vtisi o knjigi.

Ko sem izvedela, da knjigo prevaja moja prijateljica Nataša Jelič, s katero sva nekoč skupaj plesali v skupini Arruba, sem bila zelo vesela. Najprej zato, ker ploskam od navdušenja vsakič, ko se v slovenski jezik prevede plesna ali baletna knjiga, saj je takšne literature vsekakor premalo. Navdušenje je bilo intenzivno tudi zato, ker me plesne/baletne biografije zelo zanimajo, sploh če so jih napisali avtorji sami. Vemo, da plesalci niso ravno pisci, saj raje plešejo kot pišejo ali govorijo. Knjiga Jaz, Maja Plisecka je vsa ta moja navdušenja potrdila in knjiga se bere kot napet roman, in to ne samo o plesu, saj tudi nazorno prikaže Rusijo tistega časa, v katerem je živela Maja Plisecka.

Barbra nikoli ni zbrala dovolj poguma za ustanovitev plesne šole, je pa ustanovila lastno oddajo in plesni medijski portal Parada plesa. Kot urednica, avtorica in voditeljica ostaja zvesta osnovni liniji oddaje, ki je magazinskega tipa z vsemi zvrstmi plesa (zabavni, športni, umetniški).

Barbra je tudi idejni vodja in organizatorka letne prireditve in podelitve slovenske plesne nagrade Povodni mož, ki je kot edina vključevala ustvarjalce vseh zvrsti.

Maja Mihajlovna v tej knjigi precej podrobno opisuje sistem sovjetskega baleta. So bili po vašem mnenju Rusi res najboljši v baletu ali je stalinistični sistem tako povzdignil to umetnost in jo izpostavil kot slikovno umetnost države?

Zagotovo življenje v tistem času ni bilo ravno prijazno, kot “otrok prejšnjega stoletja” si lahko samo mislim, kaj vse se je dogajalo. Prepričana pa sem, da je ruska baletna šola vedno bila in še naprej bo alfa in omega za nekoga, ki se želi profesionalno ukvarjati z baletom. V baletu mora biti disciplina, plesalec je odvisen samo od svojega telesa in od tega, kako je to telo pripravljeno na največje napore in realizacijo koreografovih idej. Rada poudarim, da v plesu/baletu ni “playbacka”, ni “posnetka na traku”, vse gre vedno v živo, tukaj in zdaj. Zato so velike baletne zvezde vedno sijale najmočneje na ruskem nebu.

Je klasični balet še vedno sploh živ? Če da, koliko ga je še ostalo? Ali je vredno ohranjati tradicijo klasične baletne šole? Zakaj da oziroma ne?

Absolutno je živ, se pa spreminja, tako kot se spreminja današnji čas. Zahteve po briljantni tehniki so na eni strani velike, po drugi strani (sodobni) ples na trenutke izgublja sapo ali dih in ga mnogokrat težko gledam. Še vedno je najlepše uživati v dobri klasični baletni predstavi, v visokih skokih, dih jemajočih obratih, suverenih doskokih. Klasika je večna in čisto nič ne moti, če je na odru tetoviran plesalec (zdaj se mi je prikradel pred oči Sergej Polunin, mega-zvezda klasičnega baleta), ki obvlada tehniko in interpretacijo do maksimuma. In to lahko da le dobra baletna šola. Balet je pač abeceda vsakega plesa, še vedno.

Maja Plisecka v baletu Romeo in Julija, 1961

Če se spet obrnemo na Majo Mihajlovno ... Zdi se mi, da je bila takšna bizarno ustvarjalna kariera njena osebna odločitev in ne stvar ruskega baleta na splošno ali katere konkretne šole. Se strinjate, da na prvem mestu vedno stoji oseba in ne država ali šola?

Brez karizme seveda ne gre, enako, kot ne gre brez talenta in brezpogojne predanosti tej umetnosti. Zdi se mi, da je Maja imela ravno pravšnjo mešanico vsega. Bila je nekoliko posebna kot oseba, izrazna, delovna, izstopajoča. Drugače tako ali tako ne gre. Kdo pa si želi videti povprečje na odru (smeh). Pa sreča, tudi to mora človek imeti v življenju in Maja jo je zagotovo imela. Nekako se mi zdi, da je bila ob pravem času na pravem mestu. Tudi življenje z umetnikom je na eni strani zelo naporno, ker je treba balansirati dve umetniški duši, po drugi strani pa si imel doma “osebnega” skladatelja. Nora kombinacija. In to so bili časi, ko so bile baletne zvezde enakovredne filmskim zvezdam.

Kot nekdanja ljubiteljska plesalka sem si vedno želela imeti plesno oz. baletno znanje. Za sistem Vaganove sem bila seveda čisto prepozna, saj sem se začela z jazz baletom ukvarjati pri svojih dvanajstih letih. Pri sedmih, ko sem obiskovala baletno pripravnico, pa sem bila čisto preveč nezrela za balet. Za discipline, za resnost, za spete lase, nenehne repeticije, o ne, to ni bilo zame. Mnogokrat mi je bilo žal, a karakterja ne moreš prelisičiti. Zato še danes ploskam vsem mladim plesalkam, ki se znajo v mladih letih odločiti, da bo balet njihov poklic. Če je prisotna spodbuda staršev, je možnost uspeha še toliko večja. Balet je tudi danes peklenski poklic. Konkurenca je huda, šolanih plesalcev, ne samo po metodi Vaganove, pa je ogromno. Zato tudi sreča res igra pomembno vlogo.

Barbra je bila del skupine Arruba, ki je plesala jazz balet po Jugoslaviji in Evropi z Irekom Muhamedovim, ki je vodil ljubljanski balet.

Tu je vprašanje za vas kot plesalko: Kakšen odstotek bi pri uspehu pripisali talentu in kakšen delu? Maja je na primer rekla, da se nikoli ni rada učila, a je vedno rada plesala in improvizirala. »Nisem imela učiteljev, ki bi me naučili, kako delati, da bi naučili me ljubiti delo,« je rekla z obžalovanjem v intervjuju in dodala, da je samo Vaganova znala učiti dela, kar pomeni, da je bila samo ona pedagoginja, ki je bila sposobna naučiti pravilno plesati. Je torej pomembnejša spretnost ali notranja energija umetnika? Ali ste seznanjeni s pedagoškim sistemom Vaganove, njenim učbenikom? Ali lahko ta sistem velja tudi za sodobnega  plesalca?

Želela bi si, da plesalci sodobnega plesa imajo šolano telo. Mnogokrat vidim plesalce, ki si ne zaslužijo tega poimenovanja, ker so brez vsakršne tehnike s telesi, ki nikakor niso plesna niti gibalna. In mnogokrat vidim ravno obratno. Sodobne plesalce s perfektno tehniko, ki zaradi koreografov, idej ne plešejo. Se zavedam današnjega trenda ne-plesanja, a to me žalosti. Ni pošteno do vseh tistih, ki so leta in leta preživeli v baletnih dvoranah in gulili tehniko. Plesalci pač ne morejo biti vsi!

Barbra Drnač in Irek Muhamedov, nekdanji umetniški vodja baletnega ansambla v SNG Opera in balet Ljubljana.

Kaj je pomembno storiti za izobraževanje izjemnih plesalcev, ki bi bili popularni, znani po vsem svetu?  Ali je zdaj v sodobni koreografiji kakšen splošen trend?

Izobraževanje je baza vsakega dobrega plesalca. Brez znanja ni nastopa, ni performansa. Mislim, da danes obstaja na svetu toliko odličnih baletnih in sodobnih plesnih šol, da je izbira neskončna. In mogoče je zato plesalcem tudi težje izbrati tisto pravo smer, ki ga bo popeljala do tega sanjskega poklica. Ampak ambiciozni in talentirani plesalci bodo že vedeli, kod in kam.

Ali se strinjate, da je ustvarjalnost glavno bistvo človeka?

Vsi smo z nekim namenom poslani na ta svet in ustvarjati ples je nekaj najlepšega na svetu. Saj poznate mojo mantro: Dan s plesom je odličen dan!

Ko so Barbri diagnosticirali raka na dojki, je bila stara 49 let, zdaj praznuje 7. rojstni dan. Trudi se živeti zdravo in pametno po navodilih Zdravo, Tereza! ter bele omele. Ponosna je na prehojenih 180 km romarske poti Santiago de Camino.

Preberite tudi intervju s profesionalno rusko balerino, ki živi v Sloveniji!

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še: