Ko duhovnik v najbolj vzhodni pravoslavni cerkvi v Rusiji na Komandirskih otokih sredi Beringovega morja (skoraj 5.000 km vzhodno od Moskve) začne ob 8. uri zjutraj z jutranjim bogoslužjem, je v prestolnici še vedno včerajšnji dan. Ni je druge religije, ki bi bila v Rusiji tako razširjena: Skoraj vsaka skupnost, velika ali majhna, ima svojo lastno pravoslavno cerkev.
Statistike kažejo, da to ni nič presenetljivega: 75% Rusov se ima za pravoslavne kristjane? Kako pa se je vse skupaj sploh začelo?
Politika je spremenila vero
Do konca 10. stoletja so bila vzhodnoslovanska plemena pretežno poganska, različne skupnosti so se klanjale svojim »lokalnim« bogovom. Navadnim ljudem je to povsem ustrezalo. Želiš zmagati v bitki? Žrtvuj za Peruna, boga nevihte in vojne. Želiš dobro letino? Moli boginji Mokoš, vrhovni materi in boginji plodnosti.
Verjetno nikoli ne bi bilo želje po spremembi vere, če ne bi bilo vpliva elit. Kneginja Olga (920 – 969) je bila prva med vladarji dežele Rus, ki se je spreobrnila v pravoslavje, v 50. letih 10. stoletja. Njen vnuk, veliki knez Vladimir (960 – 1015), pa se je odločil, da pokristjani vso državo.
Zgodovinarji so večinoma mnenja, da ambicioznemu Vladimirju ni bilo veliko do Kristusa, pač pa je predvsem hotel združiti svojo državo pod eno vero in eno cerkvijo. Najprej je poskušal vpeljati kult Peruna, njemu najljubšega poganskega boga, a se to med ljudmi ni prijelo. Knez je potreboval boljšo opcijo in vplivnega zaveznika iz tujine.
Izberimo vero
Srednjeveški letopis Pripoved o minulih letih navaja, da je bil Vladimir preučiti vse možnosti in je k sebi vabil svečenike različnih veroizpovedi: pravoslavnega duhovnika iz Bizanca, katolika iz Svetega rimskega cesarstva, muslimana in Povolške Bulgarije in hazarskega rabina. Morda je rekel nekaj v smislu: »V redu, povejte mi kaj o svoji veri in me navdušite.«
Muslimanu je spodletelo, ko je povedal, da islam prepoveduje pitje. Vladimir je bil šokiran in je odgovoril: »Pitje je v veselje vsej Rusiji. Ne moremo obstajati brez tega.« Moža je takoj poslal proč.
Tudi rabinu ni uspelo navdušiti kneza, ki se je čudil: »Če je torej judaizem tako odličen, kje je vaša dežela?« Rabin je bil zmeden in je odvrnil, da je njihova Sveta dežela okupirana. Vladimir: »Torej, če ste izgubili lastno deželo, kako naj se zanesem na vašo vero?« Tako je splavala po vodi možnost, da bi Rusija postala judovska država.
Vladimir je zavrnil tudi nemškega katolika z besedami: »Pojdi, od koder si prišel, saj so naši očetje zavrnili vašo vero, in tudi mi jo bomo.« Ostal je le še bizantinski duhovnik, ki pa je vladarja navdušil. Tudi odposlanci v Konstantinoplu so v svojih poročilih prinašali navdušenje nad lepoto pravoslavnih cerkev in bogoslužja.
Vladimir je tako leta 988 vstopil v pravoslavje in se odločil, da v to vero pokristjani tudi vso državo. Takšna je zgodba. No, vsaj letopis tako pravi.
Kremlin Pool / Global Look Press
Krst z ognjem
Zgodovinarji pretežno predvidevajo, da si je Vladimir s pokristjanjenjem želel predvsem okrepiti ruske vezi s kristjanskimi državi in da ni šlo toliko za verska občutja. Za Rus je bil Bizanc namreč pomemben trgovinski partner. Skupna religija se je Vladimirju v tej smeri zdela koristna stvar.
Vladimir je naročil uničenje vseh kipov starih bogov v Kijevu (prestolnica države Rus), ki se jih je po ukazu zmetalo v reko Volhov. Ljudje so jokali in žalovali za svojimi idoli, a niso imeli izbire. V bolj oddaljena in neodvisna mesta je Vladimir poslal vojskovodje in njihove vojske, da so s silo pokristjanili območja. Dobrinja je moral denimo požgati celo vrsto zgradb v Novgorodu, preden so meščani pristali na pokristjanjenje.
Močna tradicija
Pa se je začelo: Več kot tisoč let so vladajoče sile v Rusiji ostale zveste krščanstvu, promovirale so to vero in podpirale duhovnike. Vse do tedaj, ko so leta 1917 na oblast prišli boljševiki, ki so imeli cilj, da Rusija postane ateistična država. Religija je bila takrat prepovedana in duhovščina uničena (vsaj na začetku vladavine). Sčasoma se je politika omehčala, a sta imeli molitev in obiskovanje cerkve v Sovjetski zvezi negativen predznak vse do konca 80. let 20. stoletja.
Odkar je ZSSR propadla, se je pravoslavje vrnilo v igro. Uradne statistike kažejo, da je izredno priljubljeno med Rusi. A tako duhovniki kot sociologi izpostavljajo, da se mnogi sicer opredeljujejo za pravoslavce, a se ne postijo in ne hodijo redno v cerkev (79% in 63% pravoslavcev), kot se je izkazalo v raziskavi leta 2014. Religija je zanje bolj simbol, identiteta.
»Vera ne prodira v naše življenje, naše vsakdanje obnašanje,« je rekel Sergej Kravec, šef centraPravoslavna Enciklopedija. Mogoče bi bil knez Vladimir razočaran. Ali pa tudi ne?
Spoznajte tudi modo trgovin s pravoslavnimi oblačili, ki so v Rusiji pravi hit.