Katere slovenske pravljice bere Vladimir Putin?

Miranda Brataševec
Pravljico o Aniki, ki išče ogenj, je napisala slovenska pisateljica in umetnica Miranda Brataševec. Kako se je pravljica znašla v knjižnici Vladimirja Putina in zakaj je pravljica vredna branja, sta naši dopisnici povedala avtorica knjige in njen soprog, doktor filozofije Nedjan Brataševec.

Pravljico o Aniki sem prvič videla na odru Kulturnega doma v Novi Gorici leta 2013. Mojo pozornost je pritegnila tematika te pravljice in hotela sem se osebno spoznati z avtorico. Miranda Brataševec se ne ukvarja le s pisanjem knjig in risanjem, ampak jo zanimajo tudi vzhodna filozofija in starodavni ženski kulti. Pravljica o Aniki je biografska. Avtorica pravi, da se je nekoč zamislila o svojem ženskem bistvu in ga poskušala poiskati. "Anika gre iskat ogenj je pravljica za odrasle. To je zgodba o ženski, ki išče pot vase in jo tudi najde," pravi.

Kako ste se odločili, da bo ta knjiga o Aniki prevedena v ruščino?

Nedjan Brataševec: To je bilo naključje. Takrat, ko je Miranda predstavljala svojo knjigo na odru Slovenskega narodnega gledališča, sta bila tam prisotna tudi založnik iz Terre in Belega goroda (ruski založbi) ter se oba odločila za izdajo knjige. Eden od njiju je to knjigo izdal kot del reprezentančnega darila v Knjižnem klubu Monplaisir. Vezana je bila v žamet, na katerem je bila izvezena ena od desetih mandal, ki jih je Miranda naslikala posebej za to priložnost, položena pa je bila v škatlo iz muranskega stekla. Ta knjiga je postala tudi del knjižnice predsednika Putina, saj je tudi on član kluba Monplairis.

Drugo knjigo je izdal Beli Gorod. Ta različica ni tako prestižna in je namenjena širši javnosti. Vsebina pa je povsem enaka.

Miranda, notri so vse vaše mandale, predstavili ste jih tudi v Novi Gorici, ampak v večjem formatu.

Miranda: Tako je, vse so moje. Za knjigo so bile izdelane v manjši različici, na predstavitvi knjige pa so bile povečane na 1m x 1m. Leta 2013, ko smo knjigo predstavili v Sloveniji, smo ženske odigrale in odplesale to pravljico, nato pa je vsak dobil knjigo v slovenščini in s priloženo zgoščenko, na kateri pravljico bere Jelena Zupančič.

Leta 2016 je na moskovskem knjižnem sejmu direktor Belega goroda organiziral paviljon, kjer je bila knjiga že predstavljena v ruščini.

Nedjan, prepričana sem, da bo kljub vedno večji priljubljenosti elektronskih nosilcev vaše delo še naprej cvetelo, saj so knjige, ki sem jih imela priložnost videti v vaši knjižnici, prava umetnost. Če pa govorimo o knjigah za vsakodnevno branje, pa te odstopajo svoje mesto elektronskim. Vas to vznemirja?

N.B.: S knjigami se ukvarjam že 30 let in poznam psiho človeka. Sam bi knjige razdelil na tri vrste: vrhunske oziroma umetniške, vsakdanje in elektronske. Zakaj kupujemo umetniške slike? Ker to olepša naše okolje. Enako velja za umetniške knjige kluba Monplaisir, ki polepšajo vašo knjižnico, vas napolnijo z energijo in lepoto, česar nam elektronska knjiga ne more dati. Takšno knjigo z veseljem in spoštovanjem vzamemo v roke ter jo pokažemo svojim prijateljem. Strokovnjaki so dokazali, da se nam v spomin vtisne precej več informacij, ki jih preberemo v navadni knjigi kot pa z zaslona. Branje elektronskih medijev je dobro za hiter pregled novic, na primer. Prepričan sem, da bo knjiga vedno ostala z nami.

 

Spoznajte tudi pesnico iz ruske republike Tatarstan, ki je pred kratkim gostovala v Ljubljani.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke