Tolstoj proti svetu: 3 ostre svete vojne, v katerih je sodeloval znameniti ruski pisatelj

Ustvarjalec Vojne in miru, Ane Karenine in verjetno najbolj vpliven ruski avtor poznega 19. in zgodnjega 20. stoletja nikoli ni bil umirjen človek. Razvil je lasten filozofski in religijski sistem ter se boril proti vsakemu, ki mu je nasprotoval, vključno z rusko pravoslavno cerkvijo.

Leta 1884 je grof Lev Tolstoj (1828-1910) svojo teto ironično prosil, naj ga šteje za muslimana. Ni se zares spreobrnil v islam, s tem je le poudaril svojo osamljenost in večne spore z rusko družbo. "Liberalci me imajo za norca, radikalci za mističnega blebetača, vlada misli, da sem nevaren revolucionar, Cerkev pa je prepričana, da sem sam Hudič," je zapisal Tolstoj.

To je bil le del resnice. V 80. letih 19. stoletja se je Tolstoj, ki je do takrat že napisal dve mojstrovini, osredotočil na filozofska vprašanja, v Rusiji pa je postal precej priljubljen. Ruski car Aleksander III. mu je rekel "moj Tolstoj." Ne glede na to, pa je v družbi sprožil nekaj precej resnih razprav zaradi svojih radikalnih nazorov, nasprotoval pa je tudi uradnim stališčem vlade in Cerkve. Predstavljamo vam tri "svete vojne", v katerih je sodeloval Lev Tolstoj.

Tolstoj proti državi

Tolstoj ni maral vlade. Ne le ruske, ampak ideje vlade na splošno. Med rusko-japonsko vojno leta 1904 je za časopis North American napisal: "Ne podpiram ne Rusije ne Japonske, ampak delavski razred obeh držav, ki je bil prisiljen v vojno."

Vse, ki vam je všeč naša stran, vabimo, da se naročite na pisma uredništva z najboljšimi zgodbami tedna. Naročnina je seveda brezplačna!

Z drugimi besedami: pisatelj je bil dosleden anarhist. Filolog Andrej Zorin je izpostavil, da je bila ideja zatiranja posameznika (kar oblast počne) že od Tolstojevega otroštva nasilna in nesprejemljiva. Njegov humanizem je nasprotoval moči, zaradi česar je bil nevaren liberalec za tiste na oblasti. Tolstoj je bil prepričan, da vzpon na vrh družbe zahteva prevare in umazane igrice, zato so tisti, ki vladajo svetu, najslabši ljudje.

Obenem pa Tolstoj nikoli ni bil revolucionar, saj ni verjel v nasilje. Čeprav je Vladimir Lenin, bodoči vodja ZSSR, Tolstoja oklical za "ogledalo ruske revolucije" za svoj opis globokih nasprotij v ruski družbi, je pisatelja hkrati kritiziral za "nerazumljive" nazore in nezadostno kritiko vlade. Tolstoju ni bilo mar, saj je imel duhovno življenje raje kot politično. Vendar je tudi na tem področju bil ostre boje.

Tolstoj proti pravoslavni cerkvi

Tolstoj pri 20-ih, okoli leta 1848.

Vse svoje življenje je veroval, vendar je na neki točki Tolstoj prekinil svoje stike z uradno cerkvijo. Leta 1855, ko je bil star nekaj čez 20 let, je v svojem dnevniku omenil, da želi ustvariti novo religijo - krščanstvo, očiščeno misticizma. Skupaj s podporniki je verjel v Kristusa in se oklical za kristjana ter pozival k modremu in pravičnemu življenju, ne pa čakanju na posmrtno življenje.

Tolstoj je podpiral stroga moralna načela, ki jih je zagovarjala cerkev, vendar je zavračal čudeže. Na primer, Kristus po njegovem ni vstal od mrtvih po križanju v Jeruzalemu, bil je le pravičen človek, ne pa božji sin. Takšen pristop - krščanstvo brez čudežev - je med cerkvenimi uradniki sprožil ogorčenje.

Tolstoj s svojo hčerko Tatjano in skupino Tolstojancev (pripadnikov njegovega krščanskega gibanja) pri organiziraciji humanitarne pomoči žrtvam lakote v Samari leta 1901.

Kot da to ne bi bilo dovolj, jih je Tolstoj ostro kritiziral in ruske duhovnike oklical za "samozavestne, vendar izgubljene in slabo izobražene, oblečene v svilo in žamet." Cerkev, pokvarjena zaradi moči in denarja, ni mogla biti moralna avtoriteta in je le zasužnjevala kmete.

Tudi cerkveni voditelji niso "šparali" jezika proti Tolstoju. Prezbiter Janez iz Kronštadta, eden od najbolj priljubljenih krščanskih pridigarjev danes, ki je bil kasneje tudi kanoniziran, je Tolstoja opisal takole: "Izpridil je ves smisel krščanstva … Cerkvi se smeji s hudičevim smehom." Leta 1908 je celo molil za Tolstojevo smrti.

Tolstojev grob na posestvu Jasna Poljana

Ti anarho-pacifistični pogledi so skupaj z veliko priljubljenostjo in kritiko duhovščine pripeljali do izključitve iz ruske pravoslavne cerkve leta 1901. Tolstoj je dejanje potrdil, se strinjal, da ne verjame v cerkvene dogme in da bi bilo hinavsko, če bi ostal del Cerkve. Njegova izključitev še vedno velja, zato na njegovem grobu ni križa.

Tolstoj proti Shakespearju

V nasprotju z državo in Cerkvijo pa se William Shakespeare, ki ga je tudi zadela Tolstojeva ostra kritika, ni mogel braniti, saj je umrl v 17. stoletju. To pa ni ustavilo največjega ruskega pisatelja, da ne bi poskušal uničiti enega najbolj slavnih Angležev.

"V njegovih igrah ni pravega človeškega pogovora," je napisal Tolstoj v svojem eseju, posvečenem Shakespearjevi dediščini. Med branjem njegovih dram je čutil "neustavljiv odpor in dolgčas", ne glede na to, v katerem jeziku jih je poskušal brati - v ruščini, angleščini in celo nemščini.

Tolstojeva kritika seveda ne bi mogla spodkopati Shakespearjevega vpliva, vendar se nikoli ni zadrževal pri izražanju svojih prepričanj. Celo pri napadu na dela svojega stanovskega kolega Antona Čehova je uporabil Shakespearja kot primer: "Anton Pavlovič, Shakespeare je bil slab pisec, vaše igre pa so še slabše." Zgodovina pa je dokazala ravno nasprotno: tako Čehov kot Shakespeare sta še vedno stalnica mnogih gledališč po vsem svetu.

Ruski pisatelji so se očitno radi prepirali. Kliknite tukaj in preberite, kakšne literarne vojne so sprožili veliki ruski pisatelji.

Nekateri pa so namesto besed raje uporabili svoje pesti.

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Preberite še: