Legendarni hokejist Valerij Harlamov: Mali genij velikega športa

Valerij Harlamov

Valerij Harlamov

Juri Somov/Sputnik
Valerij Harlamov je bil eden od največjih talentov Sovjetske zveze vseh časov, glavni kolešček nepremagljivega »Rdečega stroja« 70. let. Spomnili smo se na življenje in kariero tega legendarnega hokejista, ki še danes ostaja nacionalni zaklad Rusije.

Valerij Harlamov (14.1.1948-27.8.1981) je bil napol iz Španije in napol Rus, v sovjetski ligi je igral za CSKA Moskvo od leta 1967 do 1981 in bil je eden najboljših hokejistov svojega časa, čeprav je bil majhne rasti. Bil je član »nepremagljive« sovjetske reprezentance 70. let 20. stoletja, svojih pet minut slave pa je doživel z neverjetnim nastopom v Super Series 1972, ko so potekale prve tekmovalne tekme med Kanado in Sovjetsko zvezo.

Kot napadalec ekipe ZSSR je bil dvakratni olimpijski prvak, osemkratni svetovni prvak in sedemkratni evropski prvak, kot napadalec CSKA-ja pa še 11-kratni prvak Sovjetske zveze in 11-kratni evropski klubski prvak. V državnih prvenstvih je skupno zadel 293 golov, na svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah 87. Za sovjetsko reprezentanco je odigral 286 tekem in dosegel 185 zadetkov.

Konec leta 2014 je bila izdana biografija novinarja Maksima Makaričeva s preprostim naslovom Valerij Harlamov, ki bolje razkriva zgodbo o kratkem, a veličastnem življenju hokejske zvezde z dresom št. 17, ki je doživel naporen vzpon do vrha svetovnega hokeja. Makaričev, sicer novinar Rossijske gazete, je tudi priznan avtor biografij, saj je že prej uspešno pisal o kubanskem voditelju Fidelu Castru in hokejistu Aleksandru Maljcevu. Preko novih pričevanj znancev in bližnjih Harlamova lahko izvemo še več o tem posamezniku, ki je pomembno zaznamoval hokej na ledu.

Življenje legendarnega sovjetskega hokejista se je končalo predčasno.

Špansko-baskovska kri

Harlamov je bil po rodu napol iz Španije in se je rodil v delavski družini v Moskvi. Njegov oče Boris Harlamov je bil kovinar, mati Begoña Orive Abad pa je bila baskovskega izvora. Bila je ena od otrok španskega komunista, ki je pred začetkom druge svetovne vojne prebegnil pred režimom Franca v Sovjetsko zvezo.

»Imel je mešanico španske in ruske krvi, zato je bil poseben tako v življenju kot na ledu,« je povedal prijatelj Harlamova iz otroštva, slavni ruski nogometaš in trener Vadim Nikonov. Harlamova so imeli v sovjetskih časih radi vsi, tudi tisti, ki niso navijali za CSKA.

Bil je eden od najbolj »modnih« ljudi v Moskvi, eden redkih, ki je nosil zlato verižico v debelini prsta v trdih sovjetskih časih. Bil je najboljši plesalec med hokejisti, v skladu s svojo špansko krvjo je plesal divji flamenko, rad je imel tudi rokenrol.

Nekoč je po tekmi v drugem mestu prišel na prijateljevo poroko naravnost z letališča, s palico in športno torbo. Slavljencu je dejal: »Žal mi je, prijatelj, nisem imel časa, da bi ti kupil darilo.« Potem si je slekel svojo novo modno srajco in jo dal ženinu. Zatem je odprl svojo torbo in si nadel svoj dres CSKA-ja s številko 17; mimogrede, vojaški klub CSKA je to številko trajno upokojil v čast Harlamova in je pri klubu danes ne nosi nihče.

Ruska hokejska legenda

Valerij Harlamov na tekmi s Kanado leta 1972 v ruskem filmu Legenda št. 17. Igra ga Danila Kozlovski.

V knjigi je verjetno najbolj vreden branja tisti del, ki govori o dvoboju proti Kanadi na 1972 Super Series. »Igralci naše generacije so prvič prekrižali palice z igralci iz NHL-a,« se spominja tesen prijatelj Harlamova in dvakratni olimpijski prvak v hokeju na ledu Aleksander Malcev. »Vem, da ne bomo nikoli več videli takšnih tekem, kot so bile tiste v seriji leta 1972. Bodo druge tekme – boljše, slabše – a nikoli ne bodo enake. Pisali smo zgodovino. Vsaj hokejsko zgodovino.«

Na prvi tekmi omenjene serije je Harlamov demonstriral svoj sijajen talent. Reprezentanca ZSSR je takrat naredila pravo senzacijo in premagala kanadske profesionalce s 7:3 v Montrealu. Analitiki iz Severne Amerike so se pred dvobojem vsi strinjali, da bodo sovjetski hokejisti izgubili vseh osem tekem.

Harry Sinden, trener kanadskega moštva leta 1972, se je takoj po prvi tekmi zavedal, da je bil »mojstrski« Harlamov ključni člen sovjetskih napadov. »Bil je naša glavna tarča. Vsako noč so me mučila razmišljanja, kako zaustaviti tega tipa. Bil je pravi dinamit,« je priznal veliko let pozneje.

»Sovjetski milijonarji«

 Valerij Harlamov, Vladimir Petrov, Boris Mihailov (z leve proti desni).

»Leta 1972 po zmagi v Montrealu so do Harlamova, Petrova in mene stopili lastniki Toronta, ki so nam ponudili denar, da bi igrali za njegovo ekipo,« se spominja kapetan sovjetske reprezentance Boris Mihajlov. »Ko so nam povedali znesek, sem rekel, da smo sovjetski milijonarji. Pozneje smo razmišljali, da bi poskusili igrati v NHL. Takrat pa nismo niti sanjali o tem, da bi prebegnili iz države. Zrasli smo z drugačnimi vrednotami. Morali smo dokazati, da je bil sovjetski sistem najboljši.«

V 70-ih letih, ko je selektor postal Viktor Tihonov, je bil Harlamov glavni napadalec tako imenovanega »Rdečega stroja«. Od leta 1981 do 1985 reprezentanca Sovjetske zveze ni izgubila niti ene tekme na mednarodnih tekmovanjih. Zahodni analitiki so se pogosto čudili, kako je lahko reprezentanca iz komunističnega sistema igrala tako svoboden, kreativen in drzen hokej. Razlaga je preprosta: Igralci so skupaj kot ekipa preživeli 11 mesecev ter dosegli takšno raven mojstrstva in medsebojnega razumevanja, da bi lahko skoraj igrali z zaprtimi očmi.

Časten heroj

Konec avgusta 1981 Tihonov ni povabil 33-letnega Harlamova v reprezentanco za Kanadski pokal. Selektor je namreč presodil, da igralec ni bil v dobri formi, čeprav je bil Harlamov nekaj tednov prej nominiran za najboljšega napadalca evropskega pokala prvakov. Harlamov ni bil čisto pri sebi. Imel je depresijo, usodnega jutra 27. avgusta, ko se je vračal v Moskvo iz svojega podeželskega doma, pa je dovolil, da avto vozi žena, česar prej ni storil še nikoli. Velik avtomobil Volga je spodrsnil na deževni cesti in čelno trčil v prikolico, napolnjeno z žeblji. Harlamov in njegova žena sta v trenutku umrla.

Na hokejistov pogreb je prišla vsa Moskva. Na poslovilno slovesnost v Palači športov CSKA je prišlo na tisoče in tisoče ljudi. »Moje zadnje besede na pogrebu so bile … Rekel sem, da se Harlamov ni zavedal svoje posebnosti. Ni videl, kako velik je njegov izreden dar. Nikoli, pred nikomer, ni izkazoval svoje edinstvenosti in je bil neobičajno spodoben, čist in iskren posameznik,« je pozneje zapisal veliki sovjetski trener Anatolij Tarasov.

© Rossijskaja gazeta, vse pravice pridržane.

Omenjeni dvoboj ZSSR-Kanada velja za enega od "čudežev" hladne vojne med Zahodom in Vzhodom v športu. Tukaj predlagamo nekaj najboljših filmov o tem dogodku in drugih podobnih senzacijah!

Opozorilo! Vsakršno polno ali delno kopiranje gradiva Russia Beyond brez pisnega dovoljenja in neposredne povezave na originalno objavo Russia Beyond in drugih elektronskih virov se smatra za grobo kršenje zakona o avtorskih pravicah Ruske federacije. Russia Beyond in medijska hiša RT si pridržujeta pravico do reagiranja na takšne kršitve v različnih državah, tudi po sodni poti.

Še več zanimivih zgodb in videoposnetkov najdete na Facebook strani Russia Beyond Slovenija
Preberite še:

Spletna stran uporablja piškotke. Več informacij dobite tukaj .

Sprejmem piškotke